DUHOVNA ODSTIRANJA Z NATAŠO JENUŠ: VILI RAVNJAK, dramaturg v SNG Maribor, pisatelj, učitelj duhovnih veščin

Dragi Vili,
te besede ti pišem v vznemirjenem pričakovanju izida knjige Talijin hram v Mariboru, v kateri zelo temeljito povzemaš in popisuješ gledališko dogajanje 20. stoletja v tem mestu. O gledališču si doslej že veliko pisal, toda še nikoli na tak način, da se razkrivaš tudi tako osebno, kakršnega te ne poznam … Misleč, da vem o tebi res veliko, ker sva prijatelja že nekaj desetletij (!), sem presenečeno ugotavljala, da sva se o Viliju, ki je živel v okolici Zreč (Avtobiografski dodatek), pravzaprav pogovarjala zelo malo – med branjem knjige pa sem nato osuplo ugotavljala, kako zelo podobno zgodnjo pot imava. Tvoja se je začela med navzven večinoma robatimi Pohorci, ki seveda niso znali (mogli) razumeti tvoje umetniške duše – pa vendar, kot praviš, je bilo v bistvu v redu, da so ti vsaj dali mir, če te že niso spodbujali. Prepričana sem, da si globoko v sebi že zgodaj vedel, da je vse za nekaj dobro, da so zvezde zagotovo postavljene tako, da se ti bo zgodilo, kar se ti mora. In v svetu gledališča se ti je res zgodilo marsikaj, saj si v njem izmenjeval različne vloge (položaje); od tega, da si pisal dramska besedila, igral na odru, režiral, do tega, da si diplomiral iz dramaturgije in bil dvakrat (v različnih obdobjih) umetniški vodja Drame SNG Maribor, vodil si pa tudi Dramski studio, v katerem so se kalili mnogi danes uveljavljeni gledališki umetniki.

Skozi leta najinega prijateljevanja sem se občasno vprašala, kako to, da me Dramski studio ni pritegnil v tolikšni meri, da bi se vpisala vanj, saj sem v gledališče zaljubljena od nekdaj. Odgovor je preprost: ta moja zaljubljenost je bila zmeraj platonska in tako bo ostalo, saj nimam v sebi tega, da bi se bila sposobna predati odru z vsem srcem. To je nekaj, kar pri gledaliških ustvarjalcih neizmerno občudujem, sama pa tega ne bi zmogla, ne javno in ne ‘poklicno’ (namenoma pišem to besedo v narekovajih, saj zame gledališko ustvarjanje ni poklic, ampak je res poslanstvo, način življenja). Gledališki ustvarjalci gledalca med dobro predstavo pripravijo do spektra vsega – do smeha, joka, (samo)izpraševanja … Včasih se sicer zgodi (bodimo realni), da bi na odru lahko dali od sebe več, kar gledalec začuti in odide domov neizpolnjen, a tudi to je pač del življenja. Dobro veš, dragi Vili, da je vsak aplavz ob koncu predstave drugačen – kakšen je res močan, trden, iskreno navdušujoč, kakšen pa je zelo omleden, vljuden in zgolj spodoben.

Kot gledalka si v gledališču želim predvsem to, da me dogajanje na odru tako prevzame, da pozabim, kje sem. Da me začara, šokira, zapelje – ampak ne na cenen način s humorjem na prvo žogo ali s kakšnimi novodobnimi računalniškimi vložki, ki so včasih prav boleče prazni in puhli, temveč s kvaliteto v vseh ozirih, ko gledalec domala za vsako žarnico čuti, zakaj je tam, kjer je. Hvaležna sem lahko (in sem, seveda!), da sem videla ogromno predstav, ki so me tako začarale, da jih nosim v srcu, čeprav sem nekatere izmed njih videla pred desetletji. Samo oči zaprem, pa začutim odrsko vzdušje, ki me je prevzelo; slišim glasbo, ob kateri se mi je naježila koža, vidim igralko v dolgi rdeči obleki, igralca, ki je nastopil tako prepričljivo, tako suvereno, da sem bila vsaj v času predstave (če ne – vsaj občasno − še lep čas zatem 🙂 ) zaljubljena vanj 🙂 …

Tudi zame je bilo, dragi Vili, obdobje v Mariboru, ko sem se res veliko družila z gledališčniki, eno najsrečnejših obdobij. Stkala sem mnoga znanstva in prijateljstva ter dobila uvid v to, da je za tem, kar kot gledalka vidim na odru, zmeraj tudi trdo delo, garanje. Psihična in fizična disciplina. Spomnim se, kako sem pred leti, ko sem bila z Dramo na gostovanju v tujini, debelo pogledala, ko je meni zelo ljuba igralka, s katero sva si delili sobo, kar vpričo mene na vsem lepem pred zajtrkom naredila nekaj jogijskih asan, med drugim stojo na glavi. »Moram razgibati telo,« je smeje pojasnila. Meni pa ni bilo tako smešno, saj sem se zavedela, da ji po tej plati ne sežem niti do kolen. Čeprav mi joga ni (bila) tuja in jo tudi sama izvajam, do tistega jutra preprosto nisem zavestno razmišljala o tem, kako zelo pomembno in zgovorno je lahko telo (predvsem v gledališču), in niti pod razno nisem bila v taki formi kakor draga mi igralka, ki bi mi po letih lahko bila mama.

Vidiš, dragi Vili, take spomine (in mnoge druge) je v meni vzbudilo branje Talijinega hrama v Mariboru. Praviš, da se s to knjigo poslavljaš od Drame SNG Maribor, saj se boš naslednje leto upokojil. Kako se počutiš ob misli na to? Boš pogrešal čarobni kaos gledališkega ustvarjanja? Ker si izjemno aktiven na več področjih, vem, da ne boš miroval. Boš morda spet več slikal, glede na to, da si nadarjen tudi po tej plati in si v otroških letih razmišljal tudi o tem, da bi bil slikar?

Vsekakor srčno upam, da boš kmalu še kaj napisal, saj me zmeraj znova presenetiš in vzbudiš v meni nekaj, kar me premakne. Pri tebi res zelo izrazito čutim tudi energijo črk, besed, zato kar nekako pričakujem, da boš kmalu spet začel tipkati. Roman, recimo 🙂 ?

A najprej se seveda spočij in se naužij razkošja časa, ki ga lahko imaš poleti samo zase. In za najin čaj v Poštni enkrat avgusta 🙂 .

Lepo te pozdravljam in objemam,

Nataša

Mostec, 1. 7. 2023

Draga Nataša,
hvala za dragocena razmišljanja in vpoglede, ki si mi jih poslala. Iztočnic za odgovore je v njih zelo veliko. Osredotočil se bom samo na nekatere, na tiste, ki se mi v tem trenutku mojega življenja zdijo najbolj aktualne.

Prvič

Torej, gledališče in jaz! Čeprav sem iz gledališča, kjer sem redno zaposlen skoraj štiri desetletja, velikokrat hotel pobegniti, npr. dati odpoved in si najti neko drugo službo, predvsem pa se v celoti posvetiti svoji drugi dejavnosti (meditaciji, duhovnim praksam), tega nikoli nisem zares storil. Pobegnil sem npr. za nekaj let, potem pa se vrnil. In tako sem prišel do točke, ko me od upokojitve loči le še slabo leto. Gledališče je osnovna krožnica moje karme, duhovnost druga; s prvo se ukvarjam od dvanajstega leta, z drugo sem se srečal pri sedemindvajsetih. Vse kaže, da se bom z obema največ časa ukvarjal paralelno. Ko mi je bilo v teatru težko, sem iskal uteho v duhovnosti, ko pa naj bi se z duhovnostjo začel ukvarjati poklicno, mi je zmanjkalo volje in poguma oz. je vmes posegla neka višja sila, zato sem nadaljeval z delom v gledališču. Sicer pa mislim, da se nisem ukvarjal z dvema povsem ločenima stvarema. Na subtilni ravni je oboje med sabo povezano in prepleteno, le načini izražanja so različni.

S knjigo Talijin hram v Mariboru zaokrožujem več kot štiri desetletja dolgo poklicno pot v slovenskem gledališču, saj sem v njem začel delovati že kot študent ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo. Velika večina mojega ukvarjanja z gledališko umetnostjo je povezana z Dramo SNG Maribor, kjer sem se prvič zaposlil jeseni leta 1983. Talijin hram ni samo knjiga mojih osebnih spominov in spoznanj, pač pa v marsičem tudi kolektivni spomin vseh, ki so ustvarjali gledališko umetnost v Mariboru v zadnjem stoletju. Imel sem redko priložnost, da sem lahko kot umetniški vodja in dramaturg sodeloval s kar štirimi generacijami ustvarjalcev, od tistih, ki so pripadali prvemu umetniškemu ansamblu mariborske Drame leta 1945, do teh, ki so rojeni okrog leta 2000, zato se resnično počutim kot presečišče življenjskih usod in umetniških zgodb. Če je človek intenzivno povezan z neko skupnostjo oz. dejavnostjo toliko časa, kot sem jaz, se ta vanj naseli zelo globoko. Zato moje sedanje zaokroževanje več kot štiridesetletnega kroga oz. izstopanje iz njega ni najbolj enostavno – miselnih in čustvenih pa tudi vseh ostalih nevidnih psihoenergijskih vezi je zelo veliko. Z mariborskim gledališčem sem prepleten bolj, kot sem si nekoč predstavljal. Ne samo da se z leti navežeš na ljudi, s katerimi vsakodnevno sodeluješ, navežeš se na gledališki adrenalin, na dnevne rituale gledališkega življenja, na predpremiersko tremo, na probleme, s katerimi se iz leta v leto srečuješ na podoben način, navežeš se na prostore gledališča, na vonje, na dvorane, odre, na občinstvo, ki ga večer za večerom opazuješ, kako
radovedno, plašno ali samozavestno prihaja v foyer gledališča … Da mi je gledališče z leti postalo neke vrste dom, ki me navdaja z občutkom varnosti, vsem turbulencam navkljub, sem res intenzivno zaznal v času pandemije covida. V tem obdobju sem tudi spoznal, kaj pojem ‘gledališka družina’ v resnici pomeni.

Leta 2024 se bom upokojil, vendar ne čutim, da bi bil v ustvarjalnem smislu zaradi tega kako prikrajšan. Mislim, da sem gledališču dal vse, kar sem mogel in znal. Veliko je bilo tudi negativnih okoliščin, ki so preprečile, da bi lahko bil dal več, kot sem. A s tem sem se sprijaznil. Ne čutim potrebe, da bi karkoli spreminjal ali skušal popraviti, nadoknaditi. Moja prihodnja ustvarjalna pot je povezana s pisateljevanjem in poučevanjem meditacije.

Draga Nataša, veliko pišeš o svojem odnosu do gledališča, o doživljanju predstave. Sam bi te uvrstil v skupino ‘idealnih gledalcev’, ki pomembno prispevajo k uspehu predstave, saj gledališka umetnost v resnici nastaja na presečišču odra in dvorane, se pravi, ‘na rampi’. To, kar ustvarjajo izvajalci na
odru, mora biti videno in doživeto, razumljeno in sprejeto, kar pa vedno storijo gledalci v dvorani. Gledalci dopolnijo ‘idealiteto’ gledališke umetnine. Igralci dihajo z dvorano. Intenzivnejši kot je odziv publike, lažje se dogajanje na odru razživi in pridobi na avtentičnosti. Kadar sem v gledališču dežuren, se po predstavi z igralci pogosto pogovarjam o tem, kakšno je bilo občinstvo. Če je bila predstava dobra, je bilo praviloma dobro tudi občinstvo, se pravi dovzetno in odprto, sprejemajoče in hvaležno.

Drugič

Velikokrat sem se spraševal, zakaj sem se rodil v zaostalo kmečko pohorsko okolje, ki z mojimi prirojenimi talenti in drugimi danostmi ni imelo nič skupnega. Ampak očitno je bilo to potrebno, da sem se lahko razvil v samostojno in neodvisno osebnost. Vsekakor ovire, s katerimi sem se srečeval v življenju, praviloma niso bile tako velike, da jih ne bi mogel razrešiti, moral pa sem se vedno zelo potruditi. Mislim, da so lahko tako za umetniško ustvarjanje kot za duhovno rast prepreke oz. težave, v katerih se znajdemo, dragocena spodbuda, saj nas prisilijo, da aktiviramo svoje notranje moči. Seveda pa se to ne zgodi pri vseh ljudeh; mnogo ljudi omaga že na začetku, pogosto tako, da se problemov sploh ne lotijo. Če pogledam na svoje življenje od daleč, moram reči, da mi nikoli ni bilo posebej lahko, vedno sem se moral soočati s takšnimi ali drugačnimi izzivi, reševati svoje osebne probleme ali pa probleme drugih ljudi oz. skupnosti, s katerimi sem bil povezan. Z ovirami, ki jih navkljub vztrajnosti nisem zmogel razrešiti, sem se sčasoma nehal ukvarjati. Mislim, da je pomembno, da nas stvari, ki niso rešljive, vsaj ne v danem trenutku, ne navdajo z obupom in žalostjo, ampak jih stoično sprejmemo kot objektivna dejstva, jih v sebi prerastemo, gremo preko njih.

Tretjič

Draga Nataša, pisal bom tudi v prihodnje; vprašanje je, kaj. Imam nekaj idej, ki pa niso tako močne, da bi me zares navdušile in v meni prebudile ustvarjalno slo. Poleg tega potrebujem daljši odmor, saj sem se v zadnjih letih zaradi preobilice različnega dela precej izčrpal, pa tudi tematsko se ne bi rad ponavljal. Odkriti moram novo področje, mogoče tudi nov način pisanja (morda bo to res roman ali kaj podobnega). Se pa zadnje mesece ukvarjam še z nekim zelo bistvenim problemom. Namreč, o čem je danes oz. bo v bližnji prihodnosti sploh še smiselno pisati, ko pa se v stopnjujočem tempu začenja doba umetne inteligence, ki bo sčasoma najbrž v celoti prevzela oz. nadomestila človeško mišljenje in kreativnost, predvsem jezikovno modeliranje in komuniciranje. Mogoče je moja najmočnejša osebnostna identifikacija v tem življenju prav kreativnost skozi jezik in mišljenje, razumevanje in osmišljanje bivanja, miselno sporazumevanje s seboj in z drugimi, s skupnostjo. Zato je zame vprašanje, kaj sploh še početi, o čem pisati, kaj javno govoriti, toliko večje. Vsekakor mislim, da se bom z neko vrsto avtorske ustvarjalnosti ukvarjal še naprej, ker si brez tega svojega življenja ne znam predstavljati, kaj pa to bo, tega ne vem. Mogoče bom pisal samo še za izbran, ozek krog ljudi, pravzaprav prijateljev. Večkrat mi pride na misel, da se izvirna umetniška (pisna) ustvarjalnost vrača na raven ‘rokopisov’, papirusnih zvitkov, srednjeveških kodeksov, ki jih je brala samo peščica izbrancev. Zelo verjetno je, da bo v prihodnosti umetniško in esejistično pisanje postalo podobno elitno, butično, kot je bilo nekoč. Množično književno oz. umetniško produkcijo bodo prevzeli stroji; realni pisatelji, pesniki, esejisti, filozofi … bodo imeli malo bralcev, to bodo predvsem tisti, ki jih bo iskreno zanimalo, kaj neka živa, realna oseba piše in misli, kaj je njen osebni umetniški in duhovni izraz. Naj situacijo ponazorim še z banalnim primerom. Tako kot danes ločimo količinsko zelo omejeno ekološko pridelano ‘bio’ hrano od množične industrijske hrane, s katero so prenapolnjeni supermarketi, tako nekako bo z umetniško in mišljenjsko produkcijo v ne tako oddaljeni prihodnosti. Mislim, da je pojav umetne inteligence drugi najradikalnejši in najnevarnejši izum človeštva, takoj za atomsko bombo. Bojim se, da smo prestopili točko brez povratka, da je ‘duh ušel iz steklenice’. Vesel bom, če se bo ta moja pesimistična izjava pokazala za zmotno.

Draga Nataša, to je to! Seveda bi ti lahko v odgovor poslal veliko daljši tekst, tvoja vprašanja in razmišljanja so zelo inspirativna, a živimo v dobi hiperinflacije informacij. Da bi naše besede in misli ohranile vsaj minimalno vrednost, moramo biti asketski, se torej znati samoomejiti. V času, ko se na spletu in družbenih omrežjih vsako minuto pojavi na milijone in milijone novih objav – MANJ POMENI VEČ!

Poletni objem iz vročega Maribora!

V ponedeljek, 10. julija 2023

Vili