Vagantje potujemo, da se izobražujemo

Osrednja Azija do 19. stoletja

Vagant Vagantje potujemo, da se izobražujemo Azija, potovanje, zgodovina

Osrednja Azija je bila od nekdaj pomembno križišče in območje stika različnih kultur tako rekoč v srcu evroazijskega kontinenta.

Vzpon turških kraljestev

V začetku 6. stoletja je država Juan-juan razpadla zaradi notranjih spopadov za oblast in zunanje nevarnosti (Kitajska), na vzhodni in zahodni del. Zaradi vdora turških ljudstev pa je že sredi 6. stoletja razdeljena država Juan-juan dokončno razpadla.

Turki so kmalu postali prevladujoča sila na prostoru med Kitajskim in Bizantinskim cesarstvom. Pod vladavino Mu-hana (vladal je od leta 553 do 572) se je začela prava ekspanzija prvega zgodovinsko dokazanega imperija v Osrednji Aziji. Že kmalu je novi imperij na tleh Azije segal od severne Koreje na vzhodu, do puščave Gobi in Bajkalskega jezera na severu, vse do reke Amu Darje in Črnega morja na zahodu.

Zaradi velikosti se je imperij delil na dva dela, na vzhodno in zahodno turško cesarstvo. V zahodnem delu je bila osrednja oblast šibka, zaradi tega so se upirala podjarmljena ljudstva. Do pomembne spremembe na političnem zemljevidu Azije je prišlo leta 630, ko so Kitajci pod okrepljeno dinastijo Tang najprej premagali vzhodne Turke, leta 659 pa še zahodne. Le na jugozahodnem delu, ob reki Amu Darja, so nekatera turška plemena ohranila neodvisnost. Večji del turškega imperija pa je tako postal vazal mogočne sosede – Kitajske.

Posledica oslabitve kitajske dinastije Tang v času vladanja cesarice Vu (Wu) je bila, da so tako Turki kot sosednji Kitani in Tibetanci začeli boj za odcepitev. Ob koncu 7. stoletja je prišlo do ustanovitve drugega turškega cesarstva, ki pa je že kmalu postalo žrtev ekspanzije Ujgurov. Tako so bili Ujguri okrog sto vodilna sila v Osrednji Aziji. V tem obdobju (leta 790) je uspelo Tibetancem premagati skupne kitajsko-ujgurske čete. Tibetanska država se je razširila vse do Tarimske kotline.

Leta 840 so Ujgure dokončno premagali Kirgizi iz doline Jenisej. Skupina Ujgurov se je preselila na območje severno od reke Tarim, kjer so ustanovili samostojno državo, ki je obstajala vse do velike ekspanzije Mongolov.^{^[1]}

Na vzhodnem delu Osrednje Azije je v 10. stoletju postala vse močnejša sila že omenjena država Kitanov.^[2]

Vdor islama

Že v začetku 8. stoletja so na območje zahodnega dela Osrednje Azije vdrli Arabci, ki so kar po vrsti osvojili mogočna stara mesta (Buharo, Samarkand, Kašgar). Arabci so s svojim prihodom na to področje tudi islamizirali tamkajšnje prebivalstvo. Na vzhodu je Kitajska prav v času prodiranja Arabcev doživljala nov vzpon pod dinastijo Tangov. Kitajci so nadzirali področje vse do Baktrije, Kašgarja in Sogdiane. Med obema silama je slej ko prej moralo priti do vojaškega spopada. Leta 751 je prišlo do znamenite bitke v dolini reke Talas pri Taškentu, kjer so bile kitajske sile premagane. Arabska zmaga je ustalila mejo med muslimanskim in kitajskim ozemljem, ni pa ustavila širjenja islama na tem območju in onstran njega – predvsem na Kitajsko, v današnji Sinkiang (Xinjang – nekdanji kitajski Turkestan).

Arabska zmaga je imela tudi precej daljnosežne posledice. Med številnimi ujetniki, ki so jih zajeli Arabci, niso bili le navadni vojaki, ampak so bili tudi strokovnjaki na področju izdelovanja svile in papirja. Poznavanje teh skrivnosti je Arabcem omogočilo veliko ekonomsko prednost pri trgovini. Ustvarili so pravi monopol, ki je hkrati pomenil prvi, a hud udarec svilni cesti. Širjenje izdelave papirja pa je v Evropi povzročilo pravo tehnološko revolucijo.

Vojna pa je bila pomembna tudi za Tibet, ki se je v vojno vključil na strani Arabcev. Zmago so izkoristili tako, da so se teritorialno razširili na račun kitajskih posesti v Tarimski kotlini. To pa je tudi obdobje, ko so s severa prišli Ujguri, ki so sklenili politično zvezo s Kitajci.

Xinjang (Sinkiang)

Skrajno zahodno pokrajino Kitajske ločujeta od Transoksanije pogorji Pamir in Tjanšan. Stoletja je bilo to območje pravi talilni lonec civilizacij. Cvetoče oaze ob svilni cesti so še kako mikale številne osvajalce. Ujguri, stalno naseljeno ljudstvo turškega izvora, so pred islamizacijo tu utemeljili civilizacijo manihejske vere. Kot vemo, so jih sredi 9. stoletja podjarmili Kirgizi, ostanek države okoli Turfanske depresije pa so leta 1207 zasedli Mongoli. V posameznih središčih se je islam tod ustalil že zgodaj. Tako so Arabci zavzeli najpomembnejše središče tega dela – Kašgar – že leta 715. Počasno prodiranje islama prek muslimanskih trgovcev se je nadaljevalo tudi naslednja stoletja. Še posebej pa se je pospešilo v času vladanja Džingiskanovega tretjega sina Čagataja, ki je vladal do leta 1241. Tako se je v prvi polovici 14. stoletja islam uveljavil že na vsem območju.

Sredi 18. stoletja je Sinkiang zavzela mandžurska dinastija. Po poskusih odcepitve pa je ob koncu 19. stoletja dokončno pripadla kitajskemu cesarstvu.^[3]

Transoksanija

To območje puščav in oaz je bilo pomembno že pred prihodom Arabcev (leto 650). Tod je potekala svilna pot, ki je povezovala Kitajsko, Prednjo Azijo in Evropo. Že omenjena arabska zmaga nad Kitajci leta 751 je zarisala mejo med cesarstvoma. Islam pa se je kljub temu naslednja stoletja močno razširil tudi na področje preko Pamirja in Tjanšana.

V naslednjih stoletjih so čez Transoksanijo potovali stepski nomadi. Najprej so prodirali tod proti Perziji in jedru abasidske države Seldžuki, nato Mongoli in nato še Timurlenk s svojo vojsko.

V 9. stoletju je v Transoksaniji prišla na oblast že omenjena dinastija Samanidov(819–1005). Samanidi so močno podpirali širjenje perzijske kulture v Osrednji Aziji. Pod njihovo vladavino je postala Buhara središče islamske kulture. Dobila je naziv “steber islama”. V tem času so tukaj delovali tudi izredno pomembni islamski znanstveniki. Do konca 10. stoletja so spletke in nemiri na dvoru omajale moč Samanidov, kar je omogočilo drugim turškim plemenom, da so si postopoma razdelili propadajoči imperij.

Gaznavidi so zavladali v Khorasanu,^[4] južno od Amu Darje, v Transoksaniji in stepah za reko Sir Darja pa so se ustalili Karahanidi. Sredi 11. stoletja, ko sta se obe državi dovolj izčrpali v medsebojnih spopadih, so obe državi zavzeli Seldžuki. Ti so obvladovali ogromen imperij, ki je na vzhodu mejil na budistične Karakitaje, na zahodu pa je segal vse do Sredozemlja in Rdečega morja. Ogromno ozemlje so novi osvajalci razdelili na zahodni in vzhodni kanat. Vzhodni del je ostal pod Seldžuki do srede 12. stoletja, zahodni del pa do vdora Mongolov leta 1219.

Tako je bil ob koncu 13. stoletja mogočni imperij še vedno razdeljen na štiri velike kanate:

– kraljestvo Velikega kana ali Kitajski kanat, kjer zavlada Kublajkan in mongolska dinastija

Jian,

– Hilegi je ustanovil ilkanidsko dinastijo, ki je vladala na območju Turkestana in na

področju današnjega Iraka ter Irana,

– osrednji del imperija je bil Čagatajev kanat,

– severni del, območje današnje Rusije do meja s Poljsko in Ogrsko, pa je zavzemal kanat

Zlata horda.

Kot smo že ugotovili so v 13. stoletju zaznamovali območje Osrednje Azije Mongoli in nato še Timur in njegovi nasledniki. Za širjenje islama je pomembno dejstvo, da se je proti koncu 13. stoletja večina Mongolov islamizirala. Timurlenk (Timur) se je okoli l. 1360 polastil oblasti v zahodnem Turkestanu. Leta 1369 se je odpravil osvajat svet z namenom, da bi obnovil veliko državo Mongolov in da bi vzpostavil red in enotnost v islamskem svetu. Po letu 1380 je tako osvojil Osrednjo Azijo, severno Indijo, Perzijo in del Rusije. Blizu Ankare je leta 1402 porazil in zajel osmanskega sultana Bajazida I. in s tem začasno zadržal vzpon Osmanov. Muslimanski svet je bil za kratek čas res spet enoten, toda gospodarstvo je bilo uničeno. Na teh bojnih pohodih ni puščal za sabo le še več trupel kakor njegov predhodnik Džingiskan, ampak je uničeval vse, kar je mogel, med drugim tudi stare trgovske poti med Evropo in Kitajsko.^[5] Za prestolnico je izbral Samarkand, ki ga je spremenil v najbolj bleščeče mesto Orienta. Že v začetku 15. stoletja pa so nenehne vojne povzročile razpad kraljestva na majhne kneževine.

Ruska in kitajska ekspanzija v Osrednjo Azijo

Še v času kitajske in ruske ekspanzije v Osrednjo Azijo so veljale za ta prostor značilnosti nomadske države. Vzhodni del so še naprej pretresala preseljevanja narodov, tokrat Torgutov (Torghuti) in Ojratov (Oiratov).^[6] Na začetku 17. stoletja so Ojrati pritiskali ne le na ozemlje Kazaških hord, temveč tudi na ozemlje mogočne Kitajske. Na širšem ozemlju med rekama Volgo in Ural so ustanovili državo, vendar so z vpadi na Kitajsko še nadaljevali. Leta 1757 so jih Kitajci dokončno premagali.

Že od 16. stoletja je prodirala na ozemlje Osrednje Azije tudi Rusija. Kar so zahodno evropski narodi dosegli s svojo vladavino na morju, so hoteli doseči Rusi po kopnem. Tako so veliki knezi v 15. stoletju nadaljevali z utrjevanjem in širjenjem moskovske države. Ob koncu vladanja Ivana III. (1440–1505) je bila moskovska država štirikrat večja kot prej. Ko se je Ivan III. leta 1472 poročil s sestrično zadnjega bizantinskega cesarja, je prevzel tudi bizantinsko dvorno in kronanjsko obredje. Zase je terjal carski naslov, v svoj grb pa je sprejel tudi bizantinskega dvojnega orla. Po propadu Bizanca se je moskovska kneževina predstavljala kot naslednik vzhodno rimskega imperija ter kot varuh pravoslavne vere. Leta 1547 se je okronal za cesarja Ivana IV. (Ivan Grozni). Za obdobje njegovega vladanja je značilno nadaljevanje širjenja državnega ozemlja. Rusija je počasi prevzemala Džingiskanovo zapuščino. Zavzel in pokristjanil je islamska kanata Kazan(1552) in Astrahan (1554). Zmagi nad kanatoma sta moskovski državi dali nova ozemlja v Osrednji Aziji in ji odprli velikanske možnosti. Novo območje je odpiralo možnosti boljšega trgovanja z Vzhodom, hkrati pa je predstavljalo tudi odskočno desko za osvajanje Sibirije.^[7]

V času vladanja carice Katarine II. (1762–1796) so osvojili še kanat Krim (1783). V tem obdobju so Tatari dobili določene privilegije. Islamska veroizpoved se je tolerirala. V 19. stoletju so se razmere poslabšale. Večji ruski pritiski so sprožili odpor: tatarski nacionalizem, obračanje k islamu in svoji kulturi. Posledica pritiskov je bil beg Tatarov v smeri Osmanskega cesarstva, še posebej v času krimske vojne. Ob koncu stoletja so Tatari predstavljali le še manjšino v lastni deželi.^[8]

Od ruske vladavine je država Uzbekov ostala najdalje neodvisna. Od tedanjega mongolskega kana Oz bega (Uzbeka) verjetno izhaja pleme Uzbekov, ki je pod dinastijo Šajbanidov^[9] okrog leta 1500 osvojilo območje Transoksanije. Na vrhuncu svoje moči v 16. stoletju so Uzbeki vladali delu Perzije, Afganistana in Sinkianga. Leta 1557 je uzbeški kan Abdulah II. zavzel Buharo in jo razglasil za prestolnico. Uzbeki pa so se zapletli tudi v dolgotrajno vojno s perzijskimi Safavidi, dokler jih ni leta 1599 porazil šah Abas.^[10]

Iz tega cesarstva so se pod vladavino Šajbanidov in pod dinastijo njihovih naslednikov Džanidov do leta 1700 razvili trije neodvisni kanati: Buhara, Hiva in Kokand.

Kanat Buhara

V kanatu Buhara je predvsem Imam Kuli Kan (Imam Quli Khan) (vladal je od leta 1608 do 1640) s svojim dejavnim razvijanjem umetnosti in islamske učenosti ohranil nekaj blišča timuridske dobe, ki je imelo tukaj svoj geografski izvor. Poskus indijskega velikega mogula šaha Džahana, da bi z vojaškim pohodom spet priboril posestva svojih prednikov v Osrednji Aziji, ni uspel.^[11] V 18. stoletju zasledimo močne težnje lokalnih vodij, da bi se osamosvojili. Hkrati pa so v ta prostor vse pogosteje vpadali Safavidi. V času perzijskega napada pod vodstvom Nadir šaha leta 1740 se je uveljavil Muhamad Rahim Bei iz družinske zveze Mangitov. Najprej se je uveljavil kot vojskovodja, po vojni pa kot regent. Medtem ko so imeli Džanidi le še formalno moč, se je leta 1785 okronal za šaha Murad (vladal je od leta 1785 do 1800), sin Rahima Beia, in tako končal vladavino Džanidov. Šah Murad je postal prvi uzbeški vladar iz dinastije Mangitov. Novi šah je najprej spet pridobil izgubljena področja južno od reke Amu Darje, ki so bila takrat perzijska. Pod vladarjem Nasrulahom (vladal je od leta 1827 do 1860) so lokalni klani dokončno izgubili moč. Notranja enotnost pa jih ni obvarovala pred vdorom Rusije. Tako je bil Nasrulahov naslednik prisiljen, da je leta 1868 sklenil s carsko Rusijo zaščitne pogodbe, ki so sicer dale kanatu Buhara formalno neodvisnost, dejansko pa so utrle pot za vse večji vpliv Rusije. Dokončno je bila Buhara osvojena šele po boljševiški revoluciji.^[12]

Kanat Hiva

Kanat Hiva je bil politično in vojaško v senci Buhare. Enotnost kanata je bila zaradi etnične pisanosti (Uzbeki, Tadžiki, Turkmeni) onemogočena. Onemogočena pa je bila tudi integracija v centralno vodeno državo. Tako so bili Turkmeni še v 19. stoletju v glavnem nomadi in še niso sprejeli islama. Tako kot kanat Buhara je tudi kanat Hiva prišel v 19. stoletju pod rusko upravo.^[13]

Kanat Kokand

Tudi kanat Kokand je bil v senci kanata Buhare. Vladarji tega kanata so vodili stalne pohode proti južnim sosedom. V 19. stoletju je dolina Fergana doživela ekonomski razcvet (trgovina, namakalno poljedelstvo). Že leta 1876 je bil Kokand priključen Rusiji.

Leta 1924 so iz teh treh kanatov nastale sovjetske socialistične republike (Uzbekistan, Tadžikistan, Turkmenistan), kar je zatrlo upanje na neodvisne države.^[14]

Razvoj kazaške države

Kazahi so turško govoreče ljudstvo, ki so živeli kot nomadski pastirji severno od reke Sir Darje. Za razliko od Uzbekov so okusili le malo urbanega življenja, saj so na ogromnem ozemlju med Uralom in Irtišem živeli nomadsko življenje.

V 16. stoletju se je zaradi šibkosti sosednjih kanatov razvila kazaška nomadska država, ki se je zaradi velikosti kmalu razdelila na tri kanate (horde). Ob koncu 17. stoletja in predvsem v prvi polovici 18. stoletja so jih stalno napadali mongolski Ojrati. Pod rusko zaščito se je leta 1731 zatekla najprej Mala horda, nekaj leta kasneje pa še Srednja horda. Do leta 1848 je Veliki hordi uspevalo obdržati samostojnost pred močno Rusijo in tudi močno vzhodno sosedo Kitajsko. Vojaško prisotnost na ozemlju Kazaških kanatov so Rusi okrepili šele sredi 19. stoletja, kar pa je povzročilo vojaški odpor kazaških hord. V 60. letih so bili upori zatrti. Proti koncu 19. stoletja pa je sledila velika kolonizacija ruskih kmetov v rodovitne predele Kazahstana.^[15]

Kirgizi

Predniki Kirgizov so živeli na območju zahodne Mongolije. Zgodovina jih pozna kot pogumne vojake, ki so pogosto vdirali na kitajsko ozemlje. V drugem stoletju pr. n. št. so se selili proti gornjemu toku Jeniseja, nato pa proti Altaju. V 8. stoletju so bili pod kitajsko oblastjo, nato pa so jih za kratek čas podjarmili Ujguri. Sredi 9. stoletja so premagali sijajno ujgursko cesarstvo v Sinkiangu in ustanovili svojo državo, ki pa je bila kratkotrajna.

V 12. in 13. stoletju so med mongolsko invazijo zapustili svoje prvotno naselitveno območje ob zgornjem Jeniseju in se naselili na zahodu Tjanšana, kjer je prišlo do mešanja turških in mongolskih plemen. Tako je nastal kirgiški narod. Ime Kirgiz označuje številko 40, saj je iz toliko plemen nastal ta (kirgiški) narod. V 16. in 17. stoletju so se skupaj z Kazahi borili proti kitajskim Džungarijcem. Od srede 18. stoletja so bili vazali Kitajcev, vendar so si ohranili neodvisnost, dokler niso leta 1830 prišli v okvir Kokandskega kanata. V letih od 1855 do 1876 si je celotni teritorij Kirgizistana prilastila Rusija. Ruska dominacija je podobno kot v drugih državah Osrednje Azije trajala dobrih sto let.^[16]

Območje današnjega Tadžikistan

Območje današnjega Tadžikistana je bilo najprej v sestavu držav Sogdiane in Baktrije. Od 6. stoletja pr. n. št. do vdora Aleksandra Velikega je bilo tudi to ozemlje v sestavu Perzijske države, nato pa pod Selevkidi. Vse do 4. stoletja je bilo to področje v sestavi indijske države Kušan. Podobno kot ostalo Osrednjo Azijo so v 8. stoletju tudi območje današnjega Tadžikistana zavzeli Arabci. Približno sto let pozneje so prevzeli oblast Samanidi, a so se morali kmalu umakniti prodirajočim turškim ljudstvom. V začetku 13. stoletja pa so področje zavzeli Mongoli. Sredi 15. stoletja pride Tadžikistan v sestav buharskega kanata. Prehodnemu afganistanskemu gospostvu je leta 1868 sledila ruska okupacija.^[17]

Turkmeni in območje današnjega Turkmenistana

Območje današnjega Turkmenistana je bilo v razdobju med 6. in 4. stoletjem pred n. št. v sestavu ahajmenidske Perzije. Od 3. stoletja pr. n. št. je bil pod oblastjo Sasanidov. V začetku 6. stoletja so začela to področje naseljevati različna turška plemena, iz katerih je nastala velika družina turških narodov Osrednje Azije – Oguzi. Ti so se mešali z avtohtonim prebivalstvom in do konca 9. stoletja so začeli sebe imenovati Turkmeni. Sredi 8. stoletja so osvojili to področje Arabci, zato je večina prebivalcev tega področja že kmalu sprejela islam.

Od 11. stoletja je bilo to območje v sestavu Selžuške države. V obdobju Seldžukov se je veliko Turkmenov vključilo v njihovo upravo in v vojsko. Prav zaradi tega so se mnogi razselili po vsej državi Seldžukov.

V 12. in 13. stoletju so celotno območje obvladovali Mongoli, pozneje pa so nomadskim turkmenskim klanom zavladali Perzijci in kani v Hivi in Buhari. V prvi polovici 19. stoletja so se Turkmeni naselili proti jugu, proti Mervu, in po zmagi nad Perzijci leta 1835 razglasili neodvisnost. Toda to je že čas, ko carska Rusija osvaja področje Osrednje Azije.

Leta 1869 so na ozemlje zdajšnjega Turkmenistana vdrle ruske čete. Ko so Rusi leta 1881 zlomili odpor turkmenskih rodov, je nastala Transkaspijska oblast; ta je leta 1899 prešla v Turkestansko generalno gubernijo.^[18]

Intervju: Položaj žensk v islamskem svetu

Vagant Vagantje potujemo, da se izobražujemo intervju

Intervju o položaju žensk v islamskem svetu na Radiu Maribor.

Jordanija, kratek zgodovinski pregled

Vagant Vagantje potujemo, da se izobražujemo

Uradno Hašemitska kraljevina Jordanija država na Bližnjem vzhodu na vzhodnem bregu reke Jordan. Na severu meji na Sirijo, na severovzhodu na Irak, na vzhodu in jugu na Saudovo Arabijo ter na zahodu na Izrael in zasedeni Zahodni breg reke Jordan, kjer meji tudi na Mrtvo morje. Na jugu ima država pri pristaniškem mestu Akaba v Akabskem zalivu 26 kilometrov obale ob Rdečem morju. Jordanija je strateško locirana na križišču Azije, Afrike in Evrope. Glavno mesto Aman je najbolj naseljeno mesto v državi, pa tudi gospodarsko, politično in kulturno središče države.

Jordanija je ime dobila po reki Jordan, ki tvori večji del severozahodne meje države. Medtem ko je bilo predlagano več teorij o izvoru imena reke, je najverjetneje, da izhaja iz semitske besede Yarad, kar pomeni ‘spuščajoč’, kar odraža upadanje reke. Večji del območja, ki tvori sodobno Jordanijo, se je v zgodovini imenoval Transjordanija, kar pomeni ‘čez Jordan’, ki se je uporabljal za označevanje dežel vzhodno od reke. Stara zaveza omenja območje kot ‘drugo stran Jordana’. Zgodnje arabske kronike so reko imenovale Al-Urdunn, kar ustreza semitskemu Yarden. Jund Al-Urdunn je bil vojno okrožje okoli reke v zgodnji islamski dobi.

Antično obdobje

Kipi ‘Ain Ghazal (c.7250 pr. n. št.) najden v Amanu, so med najstarejšimi človeškimi kipi, ki so jih kdaj našli.

Najstarejši dokazi o nastanku človečnjakov (Hominoidea) v Jordaniji segajo že vsaj 200.000 let v preteklost. Jordanija je bogata s paleolitskimi (do pred 20.000 leti) ostanki zaradi svoje lege v Levantu, kjer so se širili hominidi iz Afrike. Pretekla okolja so pritegnila različne hominide in v tem obdobju je bilo najdenih več ostankov orodja. Najstarejši dokazi o pridelavi kruha so bili najdeni v 14.500 let starem natufijskem najdišču v severovzhodni Jordanski puščavi. V obdobju neolitika (10.000–4500 pr. n. št.) se je zgodil prehod iz lovca nabiralca v ustanavljanje naseljenih kmetijskih vasi. ‘Ain Ghazal, ena takih vasi v današnjem vzhodnem Amanu, je eno največjih znanih prazgodovinskih naselij na Bližnjem vzhodu. Tam so odkrili desetine mavčnih kipov človeške oblike iz leta 7250 pred našim štetjem ali prej in so med najstarejšimi, ki so jih kdaj našli. Razen običajnih bakrenodobnih vasi (4500–3600 pr. n. št.) kot je Tulaylet Ghassul v dolini Jordana, je vrsta okroglih kamnitih ograd v vzhodni bazaltni puščavi – katerih namen ostaja negotov – osupnila arheologe.

Meševa stela (c. 840 pr. n. št.) opisuje slavo Meše, moabskega kralja.

Utrjena mesta in urbana središča so se prvič pojavila v južnem Levantu že v bronasti dobi (3600–1200 pr. n. št.). Wadi Feynan je postal regijsko središče za pridobivanje bakra, ki so ga v velikem obsegu izkoriščali za pridobivanje brona. Trgovina in gibanje ljudi na Bližnjem vzhodu je doseglo vrhunec, širila in izpopolnjevala se je civilizacija. Vasi v Transjordaniji so se hitro razširila na območja z zanesljivimi vodnimi viri in kmetijskimi zemljišči. Stari Egipčani so se razširili proti Levantu in obvladovali oba brega reke Jordan. V železni dobi (1200–332 pr. n. št.) po umiku Egipčanov je bila Transjordanija dom kraljestev Ammon, Edom in Moab. Govorili so semitske jezike kanaanske skupine in veljajo za plemenska kraljestva in ne države. Ammon je bil na planoti Amana; Moab v visokogorju vzhodno od Mrtvega morja; in Edom na območju okoli Wadi Araba navzdol proti jugu.

Ta transjordanska kraljestva so bila v nenehnem konfliktu s sosednjimi hebrejskimi kraljestvi Izrael in Judeja, osredotočenimi zahodno od reke Jordan, čeprav je bilo znano, da so občasno nadzirali majhne dele vzhodno od reke. Eden od zapisov o tem je Meševa stela, ki jo je moabski kralj Meša postavil leta 840 pred našim štetjem in se hvali z gradbenimi projekti, ki jih je izvedel v Moabu in spominja na njegovo slavo in zmago nad Izraelci (Hebrejci). Stela je eden najpomembnejših neposrednih poročil svetopisemske zgodovine. Okoli leta 700 pred našim štetjem so kraljestva izkoristila trgovino med Sirijo in Arabijo, ko je Asirsko cesarstvo nadziralo Levant. Babilonci so prevzeli cesarstvo po njegovem razpadu leta 627 pr. n. št. Čeprav so kraljestva podprla Babilonce proti Judeji v opustošenju Jeruzalema leta 597 pred našim štetjem, so se desetletje pozneje uprli proti njim. Kraljestva so bila ponižana v vazale in tako ostala pod Perzijskim in Helenskim cesarstvom. Vendar pa so v času rimske vladavine okoli leta 63 pred našim štetjem Amon, Edom in Moab izgubili samostojnost in se asimilirali v rimsko kulturo.

Klasično obdobje

Al-Khazneh v Petri (približno 1. stoletje n. št.) mislijo, da je mavzolej nabatejskega kralja Areta IV.

Osvajanje Aleksandra Velikega leta 332 pr. je na Bližnji vzhod uvedlo helenistično kulturo. Po Aleksandrovi smrti leta 323 pr. se je cesarstvo razdelilo med njegove generale in na koncu je bil večji del Transjordanije predmet spora med Ptolemajci s sedežem v Egiptu in Selevkidi s sedežem v Siriji. Nabatejci, nomadski Arabci s sedežem južno od Edoma, so izkoristili boj med dvema grškima silama in uspeli leta 169 pr. ustanoviti neodvisno kraljestvo. Nabatejsko kraljestvo je nadziralo velik del trgovskih poti v regiji in se je raztezalo proti jugu ob obali Rdečega morja v puščavo Hedžas, vse do severa do Damaska, ki so ga nadzorovali le kratek čas (85–71 pred našim štetjem). Nabatejci so z nadzorom nad trgovinskimi potmi obogateli in pogosto vzbujali zavist svojih sosedov. Petra, prestolnica Nabatejcev, je cvetela v 1. stoletju našega štetja, saj so jo napajali obsežni vodni namakalni sistemi in kmetijstvo. Bili so tudi nadarjeni rezbarji kamna, ki so v 1. stoletju našega štetja zgradili svojo najbolj dovršeno strukturo, Al-Khazneh. Verjame se, da gre za mavzolej arabskega nabatejskega kralja Areta IV.

Rimske legije pod Pompejem so osvojile velik del Levanta leta 63 pr., s čimer se je začelo obdobje rimske vladavine, ki je trajalo štiri stoletja. Leta 106 je cesar Trajan neopazno aneksiral Nabatejo in obnovil Kraljevo cesto, ki je postala znana kot cesta Via Traiana Nova. Rimljani so grškim mestom Transjordanije – Filadelfija (Aman), Gerasa (Džeraš), Gedara (Umm Qais), Pella (Tabaqat Fahl) in Arbila (Irbid) in drugim helenističnim mestom v Palestini in južni Siriji dali raven samostojnosti z oblikovanjem Dekapolisa, desemestne lige. Džeraš je eno najbolje ohranjenih rimskih mest na vzhodu; obiskal ga je celo cesar Hadrijan med potjo v Palestino.

Ovalni forum Džeraša (približno 1. stoletje n. št.), ki je bil del desetmestne rimske lige Dekapolis.

Leta 324 se je Rimsko cesarstvo razcepilo, Vzhodno rimsko cesarstvo – pozneje imenovano Bizantinsko cesarstvo – je še naprej nadziralo ali vplivalo na regijo do leta 636 našega štetja. Krščanstvo je postalo legalno v cesarstvu leta 313, uradna državna religija pa leta 390, potem ko je cesar Konstantin I. Veliki prevzel krščanstvo. Transjordanija je v času Bizanca uspevala, krščanske cerkve so bile zgrajene povsod. Cerkev iz Akabe v Ayli, ki je bila zgrajena v tem obdobju, velja za prvo namensko krščansko cerkev na svetu Umm ar-Rasas v južnem Amanu vsebuje vsaj 16 bizantinskih cerkva. Po potresu leta 363 so bile uničile številne stavbe v Petri, pojavile so se tudi morske trgovinske poti in Petra je postala zapuščen kraj. Sasanidsko cesarstvo na vzhodu je postalo rival Bizantincem in pogosta soočenja so pripeljala do tega, da so Sasanidi nadzirali nekatere dele regije, vključno s Transjordanijo.

Islamsko obdobje

Leta 629, med bitko pri Mu’tahu v današnjem Al Karaku, so Bizantinci in njihovi arabski krščanski pomagači, Gasanidi, preprečili napad muslimanskih sil Rašidunov, ki je krenila proti severu proti Levantu iz Hejaza (v današnji Savdski Arabiji). Bizantinci pa so muslimane leta 636 pred n. št. premagali v odločilni bitki pri Jarmuku, severno od Transjordanije. Ta je bila bistveno ozemlje za osvojitev Damaska. Prvemu ali rašidunskem kalifatu so sledili Omajadi (661–750). Pod Omajadskim kalifatom je bilo v Transjordaniji zgrajenih več puščavskih gradov, med njimi: Qasr Amra, Qasr Al-Mshatta, Qasr Al-Kharanah, Qasr Al-Hallabat in Qasr Azraq. Pohod Abasidskega kalifata za prevzem Omajadskega se je začel v Transjordaniji. Močan potres leta 747 naj bi prispeval k porazu Omajadov. Abasidi so prestolnico kalifata preselili iz Damaska v Bagdad. V času Abasidske vladavine (750–969) se je več arabskih plemen preselilo proti severu in se naselilo v Levantu. Hkrati je rast pomorske trgovine zmanjšala osrednji položaj Transjordanije, območje pa je postajalo vse bolj siromašno. Po propadu Abasidov je Transjordaniji vladal Fatimidski kalifat (969–1070), nato pa križarsko Jeruzalemsko kraljestvo (1115–1187).

Grad Al-Karak (približno 12. stoletje), ki so ga zgradili križarji, pozneje pa so ga razširili muslimanski Ajubidi in mameluki.

Križarji so zgradili več križarskih gradov kot del gospostva Oultrejordain, vključno z gradom Montreal in Al-Karak. Ajubidi so zgradili grad Ajlun in obnovili starejše gradove, da bi jih uporabili kot vojaške postojanke proti križarjem. Med bitko pri Hattinu (1187) blizu Galilejskega jezera (tudi Tiberijsko jezero) severno od Transjordanije so križarji izgubili Saladina, ustanovitelja rodbine Ajubidov (1187–1260). Vasi v Transjordaniji pod Ajubidi so postale pomembna postajališča za muslimanske romarje, ki so se odpravili v Meko in so potovali po poti, ki je povezala Sirijo s Hejazom. Mameluki (1260–1516) so (1260–1516) uporabljali in razširili več gradov Ajubidov in so Transjordanijo razdelili med provinci Karak in Damask. V naslednjem stoletju je Transjordanija doživel mongolske napade, vendar so jih mameluki na koncu po bitki pri Ain Džalutu (1260) zavrnili.

Leta 1516 so sile Osmanskega kalifata osvojile ozemlje mamelukov. Vasi v Transjordaniji so bile v 16. stoletju razmeroma bogate, vendar so bile pozneje opuščene. Kraji so bili za osmanske oblasti izrednega pomena. Posledično je bila prisotnost Osmanov skoraj odsotna in zmanjšana na letne obiske pobiranja davkov. Več arabskih beduinskih plemen se je v Transjordanijo preselilo iz Sirije in Hejaza v prvih treh stoletjih osmanske vladavine, vključno plemena Adwan, Bani Sakhr in Howeitat. Ta plemena so uveljavljala zahteve po različnih delih regije in Transjordanija je tako zapadla v stanje anarhije, ki je trajala vse do 19. stoletja. To je privedlo do kratkotrajne okupacije vahabitskih sil (1803–1812), ultraortodoksnega islamskega gibanja, ki se je pojavilo v Najdu (v sodobni Savdski Arabiji). Ibrahim Paša, sin guvernerja egiptovskega ejaleta na zahtevo osmanskega sultana, je do leta 1818 ukoreninil vahabite. Leta 1833 je Ibrahim paša vzpostavil svojo oblast nad Levantom. Njegova zatiralska politika je leta 1834 pripeljala do neuspešnega kmečkega upora v Palestini. Transjordanski mesti Al-Salt in Al-Karak so uničile sile Ibrahima paše zaradi zatiranja kmečkih voditeljev uporov. Egipčanska vladavina je bila prisilno končana leta 1841, obnovljena pa je bila osmanska vlada.

Grad Ajlun (približno 12. stoletje), ki ga je zgradil ajubidski vodja Saladin za obrambo proti križarjem.

Šele po kampanji Ibrahima paše je Osmansko cesarstvo poskušalo utrditi svojo prisotnost v sirskem Vilajetu, katerega del je bila tudi Transjordanija. Niz davčnih in zemljiških reform (Tanzimat) leta 1864 je prinesel nekaj blaginje kmetijstvu in zapuščenim vasicam, hkrati pa je sprožil povratne učinke na drugih območjih Transjordanije. Muslimanski Čerkezi in Čečeni, ki so bežali pred ruskim preganjanjem, so iskali zatočišče v Levantu. V Transjordaniji in z osmansko podporo so se leta 1867 Čerkezi najprej naselili v davno zapuščeni okolici Amana, kasneje pa tudi v okoliških vaseh. Potem ko so osmanske oblasti ustanovile svojo administracijo, naborništvo in strogo davčno politiko, je na območjih, ki so jih nadzorovali, prišlo do uporov. Transjordanska plemena so se uprla (upor Šoubak (1905) in upori Karak (1910)), a bila brutalno zatrta. Gradnja Hedžaške železnice leta 1908 – ki se je raztezala po vsej Transjordaniji in povezala Meko s Carigradom – je gospodarsko pomagala prebivalstvu, saj je Transjordanija postala postajališče za romarje. Vendar so vse večje politike turkifikacije in centralizacije, ki jih je sprejelo Osmansko cesarstvo, razočarale Arabce v Levantu.

Sodobnost

Štiri stoletja stagnacije med osmansko vladavino so se končala med prvo svetovno vojno z arabskim uporom 1916, ki so ga poganjale dolgotrajne zamere osmanskim oblastem in vse večji arabski nacionalizem. Upor so vodili Hussein, šarif iz Meke in njegovi sinovi Abdulah, Faisal in Ali, člani hašemitske družine iz Hejaza, potomci preroka Mohameda. Na lokalni ravni je upor pridobil podporo transjordanskih plemen, vključno z beduini, Čerkezi in kristjani. Zavezniki prve svetovne vojne, vključno z Veliko Britanijo in Francijo, katerih interesi so se zbližali z Arabci, so nudili podporo. Upor se je začel 5. junija 1916 iz Medine in se širil proti severu, dokler boji niso dosegli Transjordanije v bitki pri Akabi, 6. julija 1917. Upor je dosegel svoj vrhunec, ko je Faisal oktobra 1918 vstopil v Damask in na (Occupied Enemy Territory Administration ) OETA vzhodu ustanovil vojaško upravo, ki jo je vodil arabski narod, kasneje razglašena za Arabsko kraljestvo Sirija, katere del je bila tudi Transjordanija. V tem obdobju je najdaljšo regijo države, vključno Ma’an in Akabo, zahtevalo tudi sosednje kraljestvo Hejaz.

Že nastalo Hašemitsko kraljestvo nad Veliko Sirijo se je 24. julija 1920 med bitko pri Maysalunu moralo predati francoskim četam; Francozi so zasedli le severni del Sirskega kraljestva in Transjordanijo zapustili v obdobju interregnum. Arabske težnje niso uspele pridobiti mednarodnega priznanja, predvsem zaradi tajnega sporazuma Sykes-Picot iz leta 1916, ki je regijo razdelil na francosko in britansko vplivno sfero in Balfourjeve deklaracije iz leta 1917, ki je Judom obljubila Palestino. Hašemiti in Arabci so to videli kot izdajo svojih prejšnjih dogovorov z Britanci, vključno z dopisovanjem McMahon-Hussein iz leta 1915, v katerem so Britanci izrazili pripravljenost priznati neodvisnost združene arabske države, ki se razteza od Alepa do Adna pod vladavino Hašemitov.

Britanski visoki komisar za Palestino in Transjordanijo Herbert Samuel je 21. avgusta 1920 odpotoval v Transjordanijo, da bi se srečal s prebivalci mesta Al-Salt. Tam je izjavil, da bo britanska vlada pomagala pri ustanovitvi lokalnih vlad v Transjordaniji, ki naj bo ločena od Palestine. Britanski uradniki so se 2. septembra v Umm Qaisu srečali s pomembnimi Transjordanci, kjer je major Fitzroy Somerset prejel peticijo, v kateri je zahteval, da neodvisno arabsko vlado v Transjordaniji vodi arabski knez (emir); prodaja zemljišč v Transjordaniji Judom in preprečevanje tamkajšnjega judovskega priseljevanja; da Britanija financira in ustanovi narodno vojsko; in ohraniti prosto trgovino med Transjordanijo in ostalo regijo. Približno ob istem času je Abdulah, drugi sin šarifa Husseina, prišel 21. novembra 1920 iz Hejaza z vlakom v Ma’an na jugu Transjordanije, da bi unovčil veliko sirsko kraljestvo, ki ga je izgubil njegov brat. Transjordanija je bil takrat v neredu, saj s svojimi nefunkcionalnimi lokalnimi upravami ni obvladala položaja. Abdulah je pridobil zaupanje plemenskih voditeljev, preden so se prepričali v prednosti organizirane vlade. Abdulahovi uspehi so pri Britancih vzbujali zavist, čeprav jim je bilo to v interesu, zato so Abdulaha nenaklonjeno sprejeli za vladarja Transjordanije. Marca 1921 so se Britanci odločili, da to območje dodajo v svoj mandat za Palestino, v katerem bodo izvajali svojo politiko “šarifijanske rešitve”, ne da bi uporabili določbe mandata, ki obravnavajo judovsko naselitev. 11. aprila 1921 je bil ustanovljen Transjordanski Emirat z Abdulahom kot emirjem.

Septembra 1922 je svet Društva narodov Transjordanijo priznal kot državo po pogojih transjordanskega memoranduma. Transjordanija je ostala britanski mandat do leta 1946, vendar je dobila večjo stopnjo avtonomije kot regija zahodno od reke Jordan.

Prva organizirana vojska v Jordaniji je bila ustanovljena 22. oktobra 1920 in je bila imenovana “Arabska legija”. Legija je zrasla s 150 moških leta 1920 na 8000 leta 1946. Mnogo težav je nastalo ob prevzemu oblasti v regiji s strani hašemitskega vodstva. V Transjordaniji je manjše lokalne upora pri Kurah v letih 1921 in 1923 emir Abdulah zatrl s pomočjo britanskih sil. Vahabiti iz Najda so se okrepili in v letih 1922–1924 večkrat napadli južne dele njegovega ozemlja, kar je resno ogrozilo položaj emirja. Emir teh napadov ni mogel odvrniti brez pomoči lokalnih beduinskih plemen in Britancev, ki so vzdrževali vojaško oporišče z majhnim odredom RAF blizu Amana.

Po osamosvojitvi

Kralj Abdullah I je 25. maja 1946 prebral deklaracijo o neodvisnosti. Londonska pogodba, ki sta jo 22. marca 1946 podpisala britanska vlada in Transjordanski emir, je priznala neodvisnost Transjordanije po ratifikaciji parlamentov obeh držav. 25. maja 1946, na dan, ko je transjordanski parlament ratificiral pogodbo, je ta dvignila status kraljevine pod imenom Hašemitsko kraljestvo Transjordanija, z Abdulahom kot prvim kraljem. Ime je bilo skrajšano na Hašemitsko kraljevino Jordanijo 26. aprila 1949. 25. maja se danes praznuje kot državni dan neodvisnosti, državni praznik. Jordanija je postala članica Združenih narodov 14. decembra 1955.

15. maja 1948 je Jordanija kot del arabsko-izraelske vojne napadla Palestino skupaj z drugimi arabskimi državami. Po vojni je Jordanija nadzorovala Zahodni breg in 24. aprila 1950 je Jordanija po konferenci v Jerihu uradno anektirala ta ozemlja. V odgovor so nekatere arabske države zahtevale izgon Jordanije iz Arabske lige. 12. junija 1950 je Arabska liga razglasila, da je aneksija začasen, praktičen ukrep in da Jordanija obdrži ozemlje kot “skrbnik” do prihodnje poravnave. Kralja Abdulaha so leta 1951 v mošeji Al Aksa umorili palestinski militanti in sicer zaradi govoric, da namerava podpisati mirovno pogodbo z Izraelom.

Abdulaha je nasledil njegov sin Talal, ki je kmalu zaradi bolezni abdiciral v korist svojega najstarejšega sina Huseina. Talal je leta 1952 ustanovil sodobno ustavo države. Husein se je na prestol povzpel leta 1953 v starosti 17 let. Jordanija je bila v naslednjem obdobju priča veliki politični negotovosti. 1950-ta so bila obdobje političnih preobratov, ko sta naserizem in pan-arabizem zajela arabski svet. 1. marca 1956 je kralj Husein arabiziral poveljstvo vojske z odpustom številnih visokih britanskih častnikov, kar je bilo storjeno z odstranjevanjem preostalega tujega vpliva v državi. Leta 1958 sta Jordanija in sosednji Hašemitski Irak ustanovila Arabsko federacijo kot odgovor na oblikovanje rivalske Združene arabske republike med Naserjevim Egiptom in Sirijo. Zveza je trajala le šest mesecev, razpadla pa je po tem, ko je iraškega kralja Faisala II. (Husseinov bratranec) 14. julija 1958 odstavil krvavi vojaški udar.

Jordanija je podpisala vojaški pakt z Egiptom, tik preden je Izrael začel preventivno stavko po Egiptu, da bi junija 1967 začel šestdnevno vojno, kjer sta se Jordanija in Sirija pridružili vojni. Arabske države so bile poražene in Jordanija je izgubila nadzor nad Zahodnim bregom proti Izraelu. Sledila je vojna izčrpavanja z Izraelom, ki je vključevala bitko pri Karamehu leta 1968, kjer so združene sile jordanske vojske in Palestinske osvobodilne organizacije (PLO) odvrnile izraelski napad na taborišče Karameh na jordanski meji z Zahodnim bregom. Kljub dejstvu, da so bili Palestinci omejeno vpleteni proti izraelskim silam, so dogodki na Karamehu v arabskem svetu pridobili široko prepoznavnost in priznanje. Kot rezultat, je bilo časovno obdobje po bitki priča porastu podpore palestinskim paravojaškim elementom (fedayein) znotraj Jordanije iz drugih arabskih držav. Dejavnosti fedayeina so kmalu postale grožnja vladavini Jordanije. Septembra 1970 je jordanska vojska ciljala na fedayein in posledični boji so pripeljali do izgona palestinskih borcev iz različnih skupin PLO v Libanon, v sporu, ki je postal znan kot Črni september.

Leta 1973 sta Egipt in Sirija proti Izraelu vodili Jomkipursko vojno [1], boj pa se je zgodil po črti prekinitve ognja na reki Jordan iz leta 1967. Jordanija je poslala brigado v Sirijo, da bi napadla izraelske enote na sirskem ozemlju, vendar izraelskih sil ni angažirala z jordanskega ozemlja. Na konferenci na vrhu v Rabatu leta 1974 se je Jordanija, skupaj z ostalimi člani arabske lige strinjala, da je PLO »edini zakoniti predstavnik palestinskega ljudstva«. Nato se je leta 1988 Jordanija odpovedala terjatvam do Zahodnega brega leta.

Na konferenci v Madridu 1991 je Jordanija privolila v pogajanja o mirovni pogodbi, ki sta jo sponzorirali ZDA in Sovjetska zveza. Mirovna pogodba med Izraelom in Jordanijo je bila podpisana 26. oktobra 1994. Leta 1997 so izraelski agenti vstopili v Jordanijo s kanadskimi potnimi listi in zastrupili Khaleda Meshala, starejšega vodjo Hamasa. Izrael je priskrbel protistrup proti strupu in izpustil na desetine političnih zapornikov, vključno s šejkom Ahmedom Yassinom, potem ko je kralj Husein zagrozil, da bo razveljavil mirovno pogodbo.

7. aprila 1999 se je Abdulah II. ob smrti očeta Huseina povzpel na prestol. Abdulah je začel ekonomsko liberalizacijo, ko je prevzel prestol, njegove reforme pa so privedle do gospodarskega razcveta, ki se je nadaljeval do leta 2008. Abdulahu II. je treba pripisati povečanje tujih naložb, izboljšanje javno-zasebnega partnerstva in zagotavljanje temelje za območje proste trgovine Akaba in cvetočo informacijsko in komunikacijsko tehnologijo (IKT) Jordanije. Prav tako je postavil pet drugih posebnih gospodarskih con. Vendar pa je v naslednjih letih jordansko gospodarstvo doživljalo stiske, saj se je spoprijelo z učinki velike recesije in prelivanja iz arabske pomladi.

Al Kaida pod vodstvom Abu Musaba al Zarqavija je 9. novembra 2005 v Amanu sprožila usklajene eksplozije v treh hotelskih lobijih, v katerih je bilo 60 smrtnih žrtev in 115 ranjenih. Bombe, ki so bile namenjene civilistom, so povzročile veliko ogorčenje pri Jordancih. Napad velja za redek dogodek v državi, jordanska notranja varnost pa se je nato močno izboljšala. Od takrat ni bilo večjih terorističnih napadov. Islamski skrajneži na Abdulaha in Jordanijo gledajo z obnašanjem do mirovne pogodbe države z Izraelom in njegovega odnosa do Zahoda.

Arabska pomlad so bili obsežni protesti, ki so v arabskem svetu izbruhnili leta 2011 in so zahtevali gospodarske in politične reforme. Mnogi od teh protestov so porušili režime v nekaterih arabskih državah, kar je privedlo do nestabilnosti, ki se je končala z nasilnimi državljanskimi vojnami. V Jordaniji je kot odziv na domače nemire Abdulah zamenjal svojega premierja in uvedel številne reforme, med drugim: reformo ustave in zakone, ki urejajo javne svoboščine in volitve. Proporcionalna zastopanost je bila ponovno vpeljana v jordanski parlament na splošnih volitvah leta 2016, kar bi po njegovem mnenju na koncu pripeljalo do ustanovitve parlamentarne vlade. Jordanija je bila v veliki meri neokrnjena zaradi nasilja, ki je zajelo regijo, kljub prilivu 1,4 milijona sirskih beguncev v državo, ki ji primanjkuje naravnih virov in nastanku Islamske države Irak in Levant (ISIL).

[1] Praznik JOMKIPUR je opisan v Levijevem zakoniku (Lev 16) v Bibliji. Na ta sveti dan leta se Judje kesajo za greh, ki jih je oddaljil od Boga. Z nepokornostjo naj bi prekinili zavezo med Bogom in Mojzesom, sklenjeno na Sinaju. Ta je vodila v smrtno obsodbo naroda. Bog je v milosti naznanil da sprejme v zameno za kršitelja greha, telo živali. Ta mora biti telesno brez napak in hib.