DUHOVNA ODSTIRANJA Z NATAŠO JENUŠ:MAJA PEZDIRC, dr. med., spec. družinskemedicine (Zdravstveni dom Brežice)

Draga Maja,
končno je napočil moj najljubši letni čas; obdobje, ko imam razkošnih nekaj
tednov dopusta in veliko trenutkov zase. Seveda imam tudi že kup knjig, ki jih
nameravam prebrati – med njimi delo Alenke Čurin Janžekovič (in Petre Škarja)
Sam bog naj jo bere, ki me vznemirja zaradi teme, evtanazije, o kateri se v
Sloveniji zadnje čase sicer veliko govori, do konkretnih dogovorov o tem, da bi
jo začeli izvajati, pa kot družba ne pridemo. Alenka Čurin Janžekovič (poznala
sem tako njo kot njeno sestro, zato najbrž na vse skupaj gledam bolj osebno,
kakor če bi omenjala nekoga, ki bi mi bil povsem tuj) si je zadnja leta zelo
prizadevala, da bi bilo drugače, ob vseh njenih naporih pa se mi zdi, da se je
samo še bolj razgalilo dejstvo, da ne smemo pozabiti, da se evtanazija nikakor
ne dotika samo medicine, ampak zahteva tesno sodelovanje te vede s pravom,
etiko, psihologijo, filozofijo, sociologijo …
Omogočiti na smrt bolnemu ali kako drugače prizadetemu trpečemu človeku,
da dostojno odide, ker si to želi oziroma ko se za to odloči, se tudi meni zdi zelo
smiselno in prav. Odkar sem pred mnogimi leti prvič slišala za to, bi na tak način
želela ob svojem času (in seveda, če bi bile okoliščine take, da bi bilo moje
življenje zaradi bolezni samo še agonija, trpljenje) oditi tudi jaz – pa vendar
čedalje pogosteje razmišljam tudi o tem, da ne more šteti samo to, kar si nekdo
želi, ampak moramo na to dokončno dejanje gledati širše. Evtanazija mora
temeljiti na dobri zakonodaji in mora biti zasnovana tako, da ko bolnik
dokončno zapre oči, mora tistega večera mirne vesti iti spat tudi oseba, ki
bolnika pospremi onkraj. Zdravnik, kdo drug, več njih …? Tudi o tem se zdaj pri
nas krešejo mnenja in zdi se mi prav, da odločitev ne pade samo na ramena
medicinske stroke. O tem pa ne berem (poslušam) samo v medijih, ampak sem
tudi skozi literaturo doslej spoznala dve zgodbi, ki opisujeta okoliščine odločitve
za dostojno smrt in slednjo kot tako. Prva zgodba, Pride ženska k zdravniku, je
postavljena na Nizozemsko in opisuje dogajanje zelo intimno, boleče resnično
in brutalno iskreno (ker je bila zares doživeta), druga zgodba, Ob tebi, pa se
dogaja v Angliji in Švici in je sicer prav tako napisana zelo čustveno, a na (za moj
okus) malce preveč ‘pocukran’ način. In čeprav je tako, čeprav gre v obeh
primerih ‘le’ za knjigo, mi obe ostajata v spominu tudi zato, ker opisujeta
dodelanost sistema – evtanazije ne opisujeta kot nečesa, kar je tabu, pač pa kot
nekaj, kar je del življenja in kar je mogoče izvesti varno za vse vpletene.
Meniš, da bo kaj takega kdaj mogoče tudi v Sloveniji? Smo dovolj zrela družba,
da bomo znali stopiti skupaj in uzakonili najboljši možen način za dostojen
odhod tistih, ki si nekoč (glede na morebitne določene okoliščine) želimo oditi
tako? Zdravniki se glede tega postavljate na različne strani, zavzemate različna
stališča. V bistvu si niti ni tako težko predstavljati razdvojenosti, s katero se
soočate, saj ste izšolani za to, da življenja rešujete, ne končujete – po drugi
strani pa, glede na to, da spremljate človeka od prvega diha dalje, zakaj ga torej
ne bi varno in v za vse urejenih okoliščinah pospremili skozi poslednjega?
Vidiš, draga Maja, tudi o teh stvareh intenzivneje premišljujem zadnje čase.
Morda temu botruje (najbrž povsem legitimna ) rahla (hm?) kriza srednjih
let, ki trka na moja vrata do te mere, da se ukvarjam tudi z razmišljanjem, kaj
bo, ko bom še starejša …
Do takrat bova, upam in se vnaprej veselim, spili še veliko kav in se dotaknili še
mnogih tem .

Lepo te pozdravljam in objemam,
Nataša

Mostec, 5. 7. 2023

Draga Nataša,
hvala ti za tvoje pismo in zanimiva razmišljanja v njem. Poletje tudi jaz izkoristim za
branje knjig in uživam v najinih izmenjavah naslovov za branje. Zadnje čase spet več
berem in to me veseli. Veš, da po študiju medicine nekaj časa nisem prebirala
nobenega leposlovja? Razlog za to je bil ta, da je bilo v času študija medicine
literature toliko, da sem se branja (še v prostem času) enostavno nasitila. Vidim, da
je potreben dober predlog izkušenega bralca ali knjiga, ki mi pomežikne, ko v
knjižnici že čakam pred pultom, in sla po branju je nazaj.
Sprašuješ me o evtanaziji. Razmišljam o tem, ali sploh kje na svetu in v vesolju
obstaja pravilen odgovor na vprašanje, ali naj bo evtanazija legalen postopek za
končanje življenja. Kako mrzle so te besede! In kako daleč so od pridušenih, tihih
poslednjih dihov ljudi, ki sem jim bila priča v svoji poklicni praksi. Imaš prav, v svojem
poklicu se neizogibno srečujem z umirajočimi ljudmi in svojci, ki ostanejo za njimi.
Vsaka smrt globoko zareže v družine in skupnosti, ostane praznina, žalost, obup,
včasih olajšanje.
Zdravniki smo v času hitrega tempa življenja pogosto tisti, ki jih umirajoči vidi zadnje.
Želela bi si, da se proces smrti v družbi normalizira in sprejme, tako kot je bil sprejet
nekoč. Med delom opažam, da je ljudi smrti − svoje in tuje − strah. Svojci v teh
občutkih velikokrat ne zmorejo − psihično in fizično − poskrbeti za umirajoče bližnje.
Saj jih razumem, nobeden ne želi ostati na svetu z občutkom, da za ljubljenega ni
storil vsega, kar je v njegovi moči.
V resnici sem rada na voljo umirajočim in njihovim svojcem v času, ko se življenje
končuje. V zadovoljstvo mi je obiskati človeka, ki zadnje ure življenja preživlja v
domači postelji in z domačimi ljudmi. Potolažiti svojce, jih opogumiti, da ostanejo z
ljubljenim, ki si želi samo to, da je ob njih. Kam gremo potem? Nikoli ne bomo izvedeli.
Beseda evtanazija izhaja iz grškega jezika in v prevodu pomeni ’dobra smrt’.
Sprašujem se, ali je bolj pomembno, da razmišljamo o načinu, da se dobra smrt
zgodi, ali o poti, ki jo prehodimo do takrat. Upam, da bom, ko ta trenutek pride
zame, lahko rekla, da sem življenje živela izpolnjeno, bogato. Rada bi se spomnila
sončnih dni, nežnih besed, sladkega sadja, zvezdnih noči … Rada bi odšla z
zavedanjem, da sem v času, ki mi je bil namenjen, živela v skupnosti z drugimi bitji
na naši ljubi Zemlji. In ko bom morda gledala na Zemljo, na ljudi, ki jih bom pustila
za sabo, bom otroku nagajivo odpihnila list z mize, drugemu v vročem dnevu s pišem
vetra priprla okno, tretjemu pomežiknila s sobno lučjo. Naj se ne bojijo mojih
pozdravov! Spomin na moje življenje bo trajal nekaj let, preden se bo zamenjal s
svežimi spomini in sčasoma ugasnil. In veliko kolo življenja se bo zavrtelo ponovno.
Ne vem, alisem ti odgovorila na tvoja vprašanja. Knjige, ki mi jih priporočaš v svojem
pismu, pa so vsekakor visoko na mojem seznamu prihodnjih izposoj v knjižnicah. Do
takrat, ko se spet vidiva in srečava, ti želim znosno vroče dni. Uživaj v poletju in
počitnicah!

Maja
Brežice, julij 2023