DUHOVNA ODSTIRANJA Z NATAŠO JENUŠ:JELKA PŠAJD, etnologinja (Pomurski muzejMurska Sobota)

Draga Jelka,
ko sva se včeraj zvečer slišali, si rekla, da se vračaš iz Porabja, kamor spet hodiš
med ljudi in prihajaš nazaj z izjemno dragocenimi zgodbami, ki bi za zmeraj
izginile, če jih ne bi nekdo popisal (ti ali kdo drug). Čeprav si spet na terenu cele
dneve od jutra do večera, sem po tvojem glasu čutila, da si srečna in zadovoljna
– pa tudi sama si rekla, da ti nič ne manjka, saj si med ljudmi, s katerimi se rada
pogovarjaš in med njimi nisi ne lačna ne žejna . Nisva govorili o tem, ali tokrat
na terenu poizveduješ tematsko ali naključno; vem, da si vesela vsega, kar ti kdo
pove, da si hvaležna za to. Ta (terenski) del tvojega poklica se mi zdi izjemen! In
če se me kuharski recepti, ki jih prav tako zbiraš med ljudmi (in dokumentiraš
tudi kuhanje), skozi leta niti malo ne dotaknejo , me vse ostalo s tvojih
premnogih terenov, o čemer mi pripoveduješ in pišeš v knjigah, resnično
prevzema. Tudi mene namreč izjemno zanimajo ljudje; zanima me, kako živijo,
kako doživljajo svet okrog sebe, kaj jih osrečuje (in kaj ne), kaj/kdo vpliva na
njihove odločitve in še in še bi lahko naštevala.
Predvsem pa me zadnje čase čedalje bolj zanima ženska – ženska skozi čas,
ženska 20. in 21. stoletja. Trenutno berem knjigo Ure, ki opisuje življenje treh
zelo zanimivih žensk, med njimi je najbolj znana Virginia Woolf. Odlično branje,
tako kot je odličen tudi film Ure do večnosti, posnet po knjigi. Ko sem ga svojčas
gledala v kinu, se me je izjemno dotaknil. Utrdil je moje prepričanje, da nikakor
nočem biti podobna protagonistki Lauri Brown, ženi in materi, ujeti v družinsko
življenje, ki je ne zadovoljuje (saj vendar veva/vemo, da lahko ženska živi tudi
zelo drugače!). Virginia Woolf me je kljub svoji krhkosti in ranljivosti očarala, blizu
mi je njen način razmišljanja, njen način pisanja. Tretjo literarno in filmsko
junakinjo, Clarisso Vaughan, pa najbolj razumem zdaj, ko se bližam njenim letom
in je dejstvo, da sem tudi jaz že marsikaj doživela, marsikaj videla, marsikaj
spoznala.
In se občasno sprašujem, draga moja prijateljica, ali to pomeni, da sem stara. Ne
morem sicer reči, da se tako počutim , je pa dejstvo, da so določena leta tukaj,

ne glede na to, kaj se mi dogaja v glavi in kako nemirne sorte sem (še) . Včasih
se zelo živo spomnim prvega dne gimnazije, ko sva se spoznali in začeli tkati
prijateljstvo, ki je zdaj že podobno odnosu starih zakoncev – ljubezniv in prijeten
je, občasno malo godrnjav (ko se pridušava, le kam, hudiča, gre ta svet? ), saj
se poznava v dno duše, stojiva si ob strani in se trudiva biti v vseh ozirih po
najboljših močeh razumevajoči. Hvaležna sem ti za to, zelo. Skupaj sva šli skozi
marsikaj; veliko vsega se je nabralo in vsako desetletje nama je prineslo kaj
novega, zdaj pa, evo, prišli sva do petdesetih in (pred)menopavze. Se tudi tebi
zadnje čase dogaja, da ko se slišiš s katero od punc iz naše generacije (ali starejšo
od nas), da se pogovor večinoma suče okrog tegob, ki jih (občasno) prinaša to
obdobje? Pred nedavnim sem se prav glasno smejala, ko me je znanka, ki me je
klicala zaradi povsem drugih reči, najprej vprašala, ali tudi mene že daje
menopavza. In sva ugotavljali, kako se nam v teh letih bolj ali manj dogaja enako:
pojavijo se menstrualne tegobe in nihanje hormonov, ščitnica dela eni od nas
preveč, drugi premalo. Srce razbija kot ponorelo. Kar na lepem hodiš od Poncija
do Pilata in si s sotrpinkami podajaš kljuko vrat ambulante družinske medicine,
ginekologije, na urgenco te pripeljejo. In ti je grozno, počutiš se obupno,
preiskave pa na srečo pokažejo, da ni nič alarmantnega (ali pa kdaj pri kateri tudi
je, na žalost).
In razmišljam, draga Jelka, zakaj je tako. Kaj delamo današnje ženske narobe?
Toliko tem si že raziskala, kolikor vem, pa svojih sogovornic še nisi spraševala,
zakaj smo ženske dandanes tako odtujene sebi (in drugim). Zakaj tako slabo
poslušamo svoje telo, svojo dušo, svoja hrepenenja? Gotovo je za to, kar se nam
dogaja, poleg odnosov, ki pri marsikateri ženski niso vedno zadovoljujoči, kriva
tudi sodobna potvorjena, nekvalitetna hrana. Seveda ima pri teh rečeh
pomembno vlogo tudi stres, to je jasno vsem, pa vendar so bile pod stresom tudi
naše babice in prababice, ki so preživele vojno, vzgojile kup otrok in vedele, kaj
je lakota, kaj je vsestransko pomanjkanje, pa nisem v javnosti še nikoli slišala, da
bi katera od njih imela take težave z obdobjem (pred)menopavze, da bi bile tako
zelo odtujene, kot se to dogaja sodobnim evam. Ali se morda motim? Si kdaj
vprašala svoje starejše sogovornice, kako so se soočale s tem?
In še nekaj me zanima: kaj so ti, če si kdaj govorila z njimi o tem, na tvojih
neskončnih terenih povedale o svojem življenju starejše ženske, ki se niso nikoli
poročile in niso imele otrok, ampak so se odločile živeti drugače. Pa da bo jasno:
nimam v mislih starih tetk, ki so hrepenele po poroki, a se ta iz kakršnegakoli
razloga ni zgodila, torej so posledično sprijaznjene z usodo sedele na zapečku

gospodarjeve hiše in bile vsem odveč, ampak me zanima usoda žensk, ki so se
uprle pričakovanjem okolice in pogumno živele tako, kakor so želele, čeprav jim
velikokrat ni bilo lahko. Saj veš: ženska, ki razpira krila in leti, sledi svojim sanjam,
je žal tudi v sodobni družbi še zmeraj velikokrat deležna obsojanja, nanjo pogosto
gledajo kot na čudakinjo in jo na vse pretege želijo ukalupiti. Alma Karlin, recimo,
je bila ena takih. Pa Ljuba/Ljubo Prenner. In zagotovo so take še mnoge druge
izjemne alme/ljube/eve, ki v anonimnosti svojih vasi in mest čakajo, da pride do
njih Jelka Pšajd in popiše njihovo zgodbo ter jo predstavi svetu .
Komaj čakam, da jih odkriješ čim več ! Neizmerno se pa veselim tudi najinega
skorajšnjega dopustniškega druženja – tukaj je najin mesec, ko bova nazdravili
vstopu v novo desetletje in se naklepetali za nazaj in za naprej (do naslednjega
snidenja in najinega ritualnega gin tonica ). V. d. moža pa bosta čuvala
domačo trdnjavo …

Lepo te pozdravljam in objemam,

Nataša
Mostec, 7. 7. 2023

Lüba Nataša,

hvaležna sem za vsak dan, ko sem (še) lahko v Porabju, zavedajoč se, da starci, s
katerimi se pogovarjamo v porabščini – njihovem maternem jeziku –, odhajajo. In z
njimi slovenski jezik ter dragocene življenjske zgodbe, ki dajejo prostoru svojstven
slovensko-madžarski značaj in ga delajo izjemnega, posebnega prav zaradi ljudi. To
tako je, ker to tako čutimo mi, ki se tja vračamo. Čeprav je spomin zamotana stvar in
ni vedno točen – tega se zavedam, sploh če se zanašam na svoj spomin, ki ima
številne luknje in netočnosti –, pa je pripovedovanje o osebnem življenju svojstveno
potovanje skozi čas. Takrat sogovorniki na svoj način povedo tisto, kar želijo povedati.
Zame kot poslušalko in spraševalko je to nekaj izjemnega in privilegiranega, ker si
vzamejo veliko časa, da lahko skupaj z njimi podoživljam pretekla življenja in prostor,
ki ga dokumentiram. Res vznemirljivo, ko skozi druga vrata vstopaš v
družinsko/intimno življenje. Hvaležna sem za vsako besedo, povedano v domačem
jeziku, ter za družinske, hišne jedi, ki jih pripravijo zaradi mene, npr. krvavi šterc
(pečeno kri), retaše in podobno. Da ne govorim o tem, da sem obsedena z rožami
trajnicami in naprošam svoje sogovornice po terenu, naj mi odkopljejo kakšno korenino
rože ali grma, ki jo/ga vidim na njihovem vrtu. No, razumeš, zakaj tako rada hodim na
teren.
Draga prijateljica, ali si prizanesljiva do svojega telesa in bolečin ali pa sem jaz
občutljivejša pri teh naših letih. Vsekakor ti moram povedati, da so poleg menstrualnih
nevol tu še druge bolečine: kolen, rok, nog, mišic. Tudi spanec je kilav in ni več
zanesljiv; pride, gre, pride, gre, gre. Zadnja tri leta opažam – ko sem drvela proti in
letos prišla do petdesetke –, da so me začele boleti mišice na rokah in kolena, posebej
ko več ur skupaj delam na vrtu ali grabljam na travniku. Letos pa, ko sem pretiravala s
puljenjem trave in sejanjem ter saditvijo na vrtu, so me tri dni neznosno bolele mišice,
ponoči nisem spala, potem me je pa v desni nogi usekalo še nad kolenom, da sem
komaj hodila. Res pa je, da zadnja leta preveč sedim in se posledično premalo gibljem, saj pisanje zahteva svoje sedenje. V tem je čista resnica, pa tudi izgovor; vendar dejstvo je, da nisem več mlada! Pa se zaradi tega ne sekiram, lahko mi verjameš (in
vem, da mi). Konec koncev sem si pustila sive lase, ker mi gre na živce, da sem se
morala nonstop barvati, pa itak da ni pomagalo, ker mi je pri ušesih sivina udarila ven
in niansa med nanešeno umetno barvo in mojimi lasmi je bila prevelika, da bi veljalo
vztrajati. Mi pravijo, da je tako, kot je, v redu, čeprav vem, da je nekatere, ko so me
prvič zagledali tako, skoraj kap. Toliko o tem, da smo sive ženske stare, moški pa
šarmantni. To so si izmislili ‘urbani’ moški, ker imajo velike težave s priznavanjem
svojih let, he. Povrhu so tu še modrostni zobje, ki začnejo povzročati neznosne
bolečine. Take, da jih je (zobe) potrebno odstraniti. Na srečo enega še imam in ta mi
najverjetneje še ohranja mojo ‘modrost’ kolikor toliko v pogonu. Ko pa mi izpulijo še
slednjega, se bom zanašala na izkušnje. Tudi to dobimo s starostjo, to pa res. Sicer
pa, moj sodelavec, ki je na žalost že pokojen, je rekel, da do petdesetega leta redko
kdo umre, po petdesetem pa vsi. Ta izjava se mi tako dopade, da jo vsakemu, ki je
star petdeset in več, z veseljem povem. Tisti, ki hočejo skriti svoja leta – in veliko je
takih, moških in žensk, ne boš verjela, koliko –, se kislo nasmihajo in začudeno
zgražajo (kot da se to njih ne tiče, he he), drugi pa se neznosno zabavamo.
Kar se tiče mojih sogovornic, in ni jih bilo malo, lahko samo napišem, da so zagotovo
imele tovrstne starostne ‘ženske’ težave. Res pa je, da se o tem ni govorilo niti pisalo
– vsaj ne tako javno in množično; ženska danes spusti samo prdec (v smislu glasu, ki
nastane pri izločitvi plinov iz telesa, in v smislu tistega, kar je nepomembno), pa je že
povsod v ženskih revijah in rumenem tisku. Že zdavnaj je vrag odnesel zdravo kmečko
pamet. Premalo je javna molitev za domovino, za pamet bi morali moliti!
Pred leti sva s kolegico dr. Ivanko Huber raziskovali vlogo ženske na podeželju; s
kamero sva snemali sogovornice in sogovorce ter jih spraševali o življenjskih bolečinah
in odnosu, položaju v skupnosti, družini in podobno. Upam, da jih nekoč izdava v knjižni
obliki, ker so vredne naše pozornosti. No, hočem povedati, da se nisva ukvarjali s
telesno (starostno, bolezensko) bolečino, ampak predvsem z duševnimi in čustvenimi
bolečinami. Res ne vem, katere so hujše, ampak nobene niso dobre.
No, naj na kratko zapišem povzetek življenjske zgodbe ene ženske, ki bi lahko
odgovorila na tvoje zadnje vprašanje oziroma razmišljanje. Dekle se je tik pred drugo
svetovno vojno zaljubilo. Preden je fant odšel v partizane, mu je obljubilo, da ga
počaka, in ko pride od partizanov domov, se poročita. Fant se nikoli ni vrnil, ker je padel
v bitki na Pohorju. Vendar je dekle, kasneje ženska, čakala nanj celo življenje. Nikoli

se ni poročila. Ko je doma pri štiridesetih letih postala odveč (tam je gospodaril brat z
družino), je odšla v Ameriko. Tam je delala v tovarni in vmes imela več priložnosti in
ponudb, da se poroči. Pa se ni. Na stara leta, pri osemdesetih, je prišla nazaj v Prlekijo
in živela v domu za starejše. Tam sem jo srečala in tam je tudi umrla. Ne vem, kaj je
bilo v njeni obljubi, ki je trajala celo življenje, vendar: tako se je odločila. Njena
odločitev, da ostane samska, ima lahko več odgovorov in razlag. Meni je na vprašanje,
zakaj se je odločila čakati, odgovorila: »Ker sem mu obljubila. Zato sem ga čakala celo
življenje.« Želim jima, da sta se našla na drugi strani in da srečno ‘živita’.
Vesela sem, da si prepoznala bistvo in razlog mojega početja, predvsem dela na
terenu in z ljudmi. Počutim se kot medij v transu, ki preteklost povezuje s sedanjostjo,
in preko posameznikov sestavljam in polnim vsakdan z resničnimi in pravimi sporočili
v tej zagamani družbi, ko moraš prekleto dobro razmisliti, kdaj se govori iskreno. Tvoj
brat, ki je iz popolnoma druge stroke, mi je zadnjič dal misliti, ko je rekel, da etnologi
delamo pomembne stvari za prihodnost. Rekel je, da bo naše delo pendant oziroma
popolno nasprotje umetni inteligenci in edini dokaz, kako se je živelo pred njo in
sodobno družbo, ki ima spomin kratkega dosega (to sem dodala jaz).

Tudi jaz te prisrčno pozdravljam in namesto objema ti želim hladno senco.

Jelka
Destrnik, 16. 7. 2023