Predavanje: Tinkara Oblak – Sirija, povej mi zgodbo
- Četrtek, 21. december ob 19 uri, večnamenska dvorana v Vetrinjskem dvoru – 1. nadstropje (Vetrinjska ulica 30, Maribor)
Razgovor bo vodil Dragan Potočnik.
Vabimo vas na popotovanje v Irak. Odkrivali bomo izvor civilizacije s Sumerijo, raziskali njeno bogato umetnost in kulturo ter se dotaknili novejše zgodovine Iraka, ki je zaznamovana z izzivi in upanjem za prihodnost.
Raziskovali bomo, kako se je ta dežela vzpenjala iz preteklih težav ter odločno stopila na pot sodobne iraške kulture, umetnosti in upanja za boljšo prihodnost.
Arkan je prišel v Slovenijo kot študent in tu našel svoj novi dom. Njegova pot je polna vzponov, padcev in uspehov ter je prava zgodba o strasti do umetnosti in vztrajnosti. Njegova zgodba nas uči o moči strasti do umetnosti, vztrajnosti in želji po povezovanju različnih kultur.
Vagantje smo že gostovali v galeriji Diwan, ki jo je Arkan ustanovil leta 2011 in ki predstavlja kraj srečanj in kulturnih prireditev s ključno nalogo: vzpostavljanje mostov med različnimi narodi in kulturami.
Naš gost bo popotnik Oliver Tič, razgovor z njim bo vodil dr. Jani Dreu.
Ko vsaj desetkrat prebereš isto knjigo, Coelhovega Alkimista in končno dojameš, da ti konec ne ustreza, ti ne ostane drugega, kot da greš na pot in zgodbo nadaljuješ. Od Andaluzije, preko komune Marinaleda, do najjužnejšega dela Evrope, španske Tarife, v zapor koronske karantene. Ob letu nadaljuješ pot v Tanger. Po spletu naključij obredeš skoraj cel Maroko in se čez tri mesece, ob šestdesetem rojstnem dnevu, zadet od hašiša, tuširaš pod egipčanskim puščavskim slapom. Ves čas pišeš in sanjaš postati milijonar. Ni čudno, da se zgodba konča v Švici. Če se sploh kdaj konča. Ja, tudi jaz sem akimist.
Butan, to zadnje himalajsko budistično kraljestvo, se nahaja nekje med srednjim vekom in enaindvajsetim stoletjem. Neustavljiv prodor “globalnega razvoja” skuša ustavljati z ohranjanjem spoštljivega odnosa do narave, ljudi in lastne kulturne tradicije. Vsak pogled v tej mali deželi bi si zaslužil razglednico. Ljudje pa v številnih odtenkih izžarevajo pristno zanimanje, veselje in hvaležnost. Seveda se srečujejo tudi s številnimi težavami in kljub pregovorni sreči, ki jo povezujejo z njo, doživljajo mnoge stiske, ki jih rešuje med drugim tudi njihova mlada in hitro razvijajoča psihiatrija.
Psihiater Borut Škodlar je v več obiskih skušal dojeti zunanjo in notranjo situacijo ljudi v Butanu ter njihove duševne stiske, katerih utrinke bo predstavil. Dr. Borut Škodlar (r. 1969) je psihiater, vodja Enote za psihoterapijo na Univerzitetni psihiatrični kliniki Ljubljana in izredni profesor na Katedri za psihiatrijo Medicinske fakultete v Ljubljani. Strokovno in raziskovalno se posveča fenomenologiji psihotičnih stanj in samomorilnosti ter kontemplativnim in mističnim tradicijam, ki razpirajo drugačne psihološko-psihiatrične horizonte. V presečiščih med fenomenologijo, psihoanalitično-eksistencialno psihoterapijo in mistično-kontemplativnimi uvidi odkriva možnosti za pomoč ljudem v današnjem času. Iz tega področja izhaja njegovo delo Samoumiritev, z Janom Ciglenečkim pa je soavtor monografije Meandri duše: antična filozofija in psihoterapija.
Naključje je hotelo, da je njun prvi obisk Tajske sovpadel s časom vsesplošnega in uradnega žalovanja za njihovim spoštovanim monarhom. Prečesavanja Tajske sta se namreč lotila tri mesece po njegovi smrti. In imela, kot dodano vrednost pri zanimivosti potovanja, priložnost iz prve roke doživeti emocije, ki so preplavile tamkajšnje ljudi. V glavnem mestu neskončne kolone avtobusov in ljudi z namenom, da se poslednjič poklonijo, dežela odeta v črnino in po
dolgem in počez preplavljena s podobami pokojnika ter njegovega naslednika na prestolu itd. Njuno odkrivanje magičnosti Tajske je bilo nepričakovano dopolnjeno z izjemno redko priložnostjo za spoznavanje kulture te azijske države.
Člana Vaganta in partnerja Milena Donaj in Jože Gabrovšek, ekonomistka in veterinar, sta radovedna popotnika, ki sta doslej obiskala okoli 60 držav. Po vseh kontinentih in v glavnem v lastni režiji. Zanimajo ju znamenitosti, poleg tega pa iščeta priložnosti za stike z domačini. Avtentičnost, ki jo začutita bodisi z bivanjem po domovih, v transportu ali v povsem naključnih stikih. Verjameta, da na ta način bolj pristno odstirata razmere na različnih koncih in v različnih kulturah.
Kako v dveh mesecih prepotovati deželo, ki je 370x večja od Slovenije? Kako opisati prostranstva dežele, ki je tako redko poseljena, da bi nas v Sloveniji živelo 77.000, če bi bila Slovenija tako redko poseljena kot je Avstralija? Kako razumeti narod, ki že več kot 60.000 let živi in prenaša iz roda v rod brez zapisanih dokumentov svoje znanje, način življenja, vero, jezike in zgodovino? Kjer so vlaki, natovorjeni s premogom, »dolgi« 20 minut? Ali je tradicija angleškega spoštovanja kulturne dediščine, urejanja vrtov in obiskovanja pubov enaka, kot kjerkoli v svetu bivšega Commonweltha?
Nemogoče je v tako kratkem času videti vse, zato sta se z možem na svojem potovanju dotaknila osrednje in malo pobrskala po vzhodni obali, obiskala najsvetejše gore Aboriginov, se spustila v rudnik opalov in rudnik zlata, 14 dni zmrzovala na Tasmaniji, obiskala pa tudi sorodnike in prijatelje Vagante. In nemogoče je tudi v enem predavanju vse povedati … zato bosta o Avstraliji dve predstavitvi – prva bo bolj popotniška in ji bo v jeseni sledila druga, v
kateri bo več govora o zgodovini dežele, staroselcih in slovenskih priseljencih nekoč in danes.
Sonja Gračanić, upokojenka in Vagantka, ki nima dovolj časa za vse, kar jo zanima, vedno pa si ga vzame za svojega vnuka in vnukinjo, kuhanje, tarok ob zimskih večerih in planiranje novih potovanj.