Duhovna odstiranja

Dragi Dragan,
dolgo se nisva videla in poleti, ko sem si zamislila Duhovna odstiranja, sem te
takoj imela v mislih kot dopisovalca. V tebi je namreč nekaj, kar te dejansko
vedno znova vleče na povsem fizična, prvinska potovanja, vzporedno so ti
pomembna potovanja duše, potovanja duha – omenjeno pa obenem vidim kot
bistvo, podstat popotniškega društva, katerega predsednik si od vsega začetka.
Zdaj bi seveda lahko naštela dežele, ki si jih prepotoval (in tiste, v katere se redno
vračaš ali jih na novo odkrivaš), lahko bi navedla naslove del, ki si jih napisal (ali
so v nastajanju), pa bom vse to zaenkrat pustila ob strani, saj sem pomislila, da
se nikoli, ampak res nikoli nisva pogovarjala o tem, kdaj in kako se je začela tvoja
očaranost nad širnim svetom. Kdo ti je odprl vrata vanj? Kaj se je premaknilo v
tebi, ko si se prvič odločil za potovanje? Si kdaj dobil kje tisti prijeten občutek, da
si prišel »domov«? Gotovo se ti je kdaj kje zazdelo, da je svet obmiroval, počakal
in se ti ponudil, da se zliješ z njim v eno in da samo si, tukaj in zdaj?
Zelo se veselim tvojih odgovorov in te lepo pozdravljam in objemam 🙂

Nataša
Mostec, 4. 9. 2023

Nataša, draga,
ti moji začetki zanimanja za tuje, neznane svetove, za tiste tam daleč in tudi tiste,
ki se skrivajo v mojih najglobljih tolmunih samega sebe, segajo v najzgodnejšo
mladost. Še preden sem sedel v šolske klopi, sem znal na pamet narisati zemljevid
sveta. Moj starejši brat je imel šolski atlas, ki sem ga prerisoval, vanj vrisoval
večje in manjše ladje in tako »potoval« od ene celine na drugo, iz enega dela
kopnega čez modri ocean in čez bele zasnežene gore na najbolj oddaljeno celino.
Že kmalu sem vedel za večino držav in tudi za njihova glavna mesta. Ob teh mojih
začetkih potovanj sem neizmerno užival. Še vedno hranim ta atlas in pošto, ki sem
jo prejel od različnih tujih ambasad.
V šoli so me v tretjem razredu za odlični uspeh nagradili tako, da sem prejel
statistični koledar, kjer so bile navedene ambasade, ki so bile v Jugoslaviji. Pisal
sem na indijsko, kitajsko, egiptovsko … ambasado in jih prosil za slikovno
gradivo, ker bi tako rad potoval po njihovi deželi. Ob pogledu na gradivo, ki so
mi ga poslali, na tigre, na slone, ki korakajo na paradi, na zagorele obraze, čudna
oblačila, klobuke, ki so jih ljudje nosili, se je v meni še bolj vžigala strast do
odkrivanja tujih dežel.
Tako sem živel svoje otroške sanje in že takrat vedel, da bom vse te dežele nekoč
tudi zares prepotoval. V času mojega otroštva so bili dokumentarni filmi na
televiziji zelo redki, zato je bila najpomembnejša hrana za našo domišljijo knjiga.
Knjig nisem bral, požiral sem jih, in tako v domišljiji živel kot Robinson Crusoe
na osamljenem otoku ali kot Karl May potoval okoli sveta.
Moja prva knjiga, ki sem jo prejel, je bila Mladi vedež, spet v šoli, zaradi
odličnega uspeha. Najbolj so me pritegnila poglavja o Afriki, Indiji, o tujih,
neznanih deželah. Počasi se je moje zanimanje usmerilo tudi v zgodovino.
Pouk geografije in zgodovine v osnovni šoli je bil zame eno samo razočaranje.
Namesto da bi učitelj spodbujal mojo radovednost, jo je dušil. Ni imel v sebi te
otroške radovednosti, ni imel sanj niti znanja. Tudi učbeniki so bili dolgočasni, s

črno-belimi fotografijami so mi hoteli povedati, kako izgleda drevo, meni, ki sem
preplezal ne le vsa drevesa v bližini doma, ampak tudi tista v džungli, se družil z
Eskimi, domorodci v Afriki in Avstraliji. Mlademu radovednežu je bilo kmalu
jasno, da je šola en sam dolgčas. Že takrat sem se jezil na učni načrt, čeprav seveda
nisem vedel, da so bili tisti najbolj dolgočasni strici krivi, da je bil učni načrt
napisan povsem evropocentrično. Pri zgodovini ni bilo govora ne o moji Indiji ne
o pravljični Perziji in ne o pravljicah iz Tisoč in ene noči. Nič. Preprosto nič. Le
evropska zgodovina in še to poglavja, ki so jih pisali odrasli, ki niso nikoli
»potovali« po zemljevidu z ladjo z ene celine na drugo in niso vedeli, kako se
oglaša opica, ko je vesela ali ko je prestrašena. Ne, niso imeli niti prijateljev med
živalmi, kot na primer Mali princ, ki je udomačil lisico. Moj mladi um se je
spraševal, zakaj se moram učiti o tem, kaj je kapitalizem, imperializem, kdo so
bili junaki oktobrske revolucije ali socialistične revolucije v Jugoslaviji. Spet sem
bil prisiljen sam iskati odgovore. Še bolj sem se zatekal v branje, v domišljijo.
Kot 15-letnik sem sam prihajal do spoznanj, kako je nastala zahodna civilizacija.
Odgovore sem našel v grški civilizaciji, ki je rodila rimsko, iz te se je rodilo
krščanstvo, iz njega renesansa, nato razsvetljenstvo. Tako sem prihajal do
odgovorov, kako se je oblikovala in nastala zahodna civilizacija. Takrat še nisem
mogel vedeti, kako močan vpliv nanjo so imele druge civilizacije, še najbolj
islamska.
V srednji šoli pa je vendarle posijala zvezda severnica. Sredi puščave dolgočasja
sem že kmalu spoznal, da pa je moj učitelj geografije vedel, kako diši zemljevid
sveta, kako se oglaša lačni slon ali kako rjove lev. Kakšno veselje me je
prevzemalo ob tem spoznanju! Nekdo je vedel za kraljestva in cesarstva, kot je
bilo perzijsko, kitajsko, govoril je celo o Inkih, Majih, plemenih v Afriki. Še danes
sem hvaležen profesorju Nikoli Hočevarju, ki me je za roko vodil po Siriji, od
Palmire do Hame in Alepa, od Istanbula do Aleksandrije, od Samarkanda do
Delhija. Učbenikov nismo imeli, ni bil pomemben niti učni načrt, tam je bil samo
On, ki je vse vedel: od kod ime Aziji, od kod Afriki, vedel je celo, da Evropa ni
središče sveta, da je naš svet le eden od svetov, le ena od mnogih civilizacij, in da
se moramo zahvaliti številnim drugim civilizacijam, da smo doživeli razcvet
renesanse ali razsvetljenstva. Govora je bilo o tem, kako je nastalo mogočno
perzijsko cesarstvo Ahajmenidov v 6. stoletju pred našim štetjem. Uspelo jim je
ustvariti sistem državne uprave, ki jim je omogočil, da so brez težav vladali
mogočnemu imperiju, v katerem so živeli številni različni narodi. Mreža poti, ki
je povezovala obale Male Azije z Babilonom, Suzo, Perzepolo, je omogočala, da
so več kot dva tisoč kilometrov prepotovali v sedmih dneh. Stara Perzija je bila
dežela, ki ji je uspelo povezati Sredozemlje s srcem Azije, z območjem osrednje

Azije, kjer se je že takrat v vsej svoji mogočnosti bleščal Samarkand. Nato
Aleksander Veliki, njegov pohod in nasledstvo, ki povezuje staro Grčijo s Perzijo,
Indijo, osrednjo Azijo in Kitajsko. Kulturna izmenjava med Evropo in Azijo je
bila neverjetna. Grški jezik se je slišal v osrednji Aziji in tudi v dolini reke Ind.
Neverjetno.
On, torej moj profesor, ni vedel le tega, kako se oglašajo divje živali, ampak je
vse te dežele tudi obiskal in nam o njih govoril. Moj domišljijski svet ni več
vzdržal, moje sanje so vse bolj postajale žive. Lahko sem jih prijel, se z njimi
pogovarjal, jih okušal in vonjal.
Tudi kasneje, na moji dolgi študijski poti, mu ni bilo enakega; On ni le vedel, On
je čutil, ker je kot otrok tudi potoval z ladjo od ene celine na drugo; tudi On je
vedel za vsako okljuko, tolmun, brzico reke Amazonke, pa ne le to, On je vedel,
kako diši reka, kako diha in kako brenčijo komarji, tik preden pičijo.
Nisem več vzdržal, moral sem na pot. Že kot 16-letnik sem se s prijateljem
odpravil proti Magrebu. Preveč je bilo domišljije in radovednosti, da bi se
odpravil proti zahodni Evropi. Tisto leto nisva dosegla Atlasa in Maroka, ki leži
v osrčju Magreba. Uspelo nama je naslednje leto. Ob prvem živem stiku z
islamskim svetom sem v popotni dnevnik zapisal:
»Tistega sončnega avgustovskega jutra v Tangerju ne bom nikoli pozabil. S
prijateljem sva sedela v čajnici. Mimo naju so vozile konjske in oslovske vprege,
dišalo je po meti in v meni se je odpiral čisto nov svet. Star sem bil komaj 17 let
in moje sanje, stkane iz čustev in občutij, so bile še čisto nedolžne. Le sedel sem
tam, zame nekje na koncu resničnosti, in se čudil. Nisem se spraševal, ker v tako
drugačnem okolju sploh nisem znal vzpostavljati stika z zunanjim svetom preko
uma. Samo sprejemal sem in srkal. Bil sem ves tukaj. Srečen kot kasneje
malokdaj. Ni me motil smrad, niti domačini, ki so kar naprej silili v naju, niti
muhe, ki so bile zaradi vročine neznosne. Nisem se spraševal, kaj naj naredim,
kako naj se obnašam. Življenje mi je bilo v čisto veselje. Bil sem zadovoljen,
nasmejan in zaradi tega prijazen in odprt do sveta okrog sebe. Šele kasneje sem
se zavedal, kako blizu čiste ljubezni ali bogu, bi lahko rekli, sem bil v tistih
trenutkih.
V žepu sva imela s prijateljem skupaj največ sto današnjih evrov. Ampak to sploh
ni bilo pomembno. Že takrat sem se zavedal, da je za srečo potrebno še kaj
drugega kot denar. Svet je bil najin in midva sva bila njegova.
Na drugi strani najine čajnice se je bohotila mošeja. Krasili so jo veličastni oboki
in raznobarvni stebri. Blišč orientalske domišljije, ki me je že takrat navduševal.
Ni si bilo težko naslikati podob preteklosti. Svila in brokat, mira, kadila in dišave,
natovorjene na kamelah, ki hitijo proti pristanišču. Tam jih čakajo ladje, da

popeljejo blago proti Španiji in še dalje. Na dvorišču mošeje je bila prava oaza
zelenja in miru. Tam so počivale tovorne živali. Oskrbeli so jih z vodo. Vodiči
čred pa so opravili molitev. Ni se veliko spremenilo. Idilo preteklosti zmoti
le motorist, ki na prtljažniku prevaža goro tekstila.
Od nekod je zadišal opojni vonj kadil. Čutil sem, kako me omamni vonj polni in
daje navdih. Kako me hkrati vznemirja in povzroča notranje zadovoljstvo. Še bolj
subtilno sem lahko sprejemal svet okoli sebe.«
To je bil moj prvi stik s tem svetom, ki sem ga do takrat spoznaval iz knjig in iz
poučevanja mojega prvega pravega učitelja. Ko sem se vrnil, me ni vprašal, kako
je bilo. Ni bilo potrebno; vedel je, da sem na pravi ladji in da mi še tako orkanski
veter ne more do živega. Začel sem živeti svoje sanje.

Nataša, tako nekako se je vse začelo in še vedno traja, radovednost, nemir ne
pojenjata, še vedno se čudim jutru, lepoti dneva in sončnemu zahodu. Ja, tako
nekako se vrti ta moj svet.
Objem iz mojega malega raja,

Dragan, Selce …

Dragan, dragi moj prijatelj,
kaj naj ti rečem drugega, kakor to, da se vsekakor strinjam z vsem, kar si
mi napisal v zadnjem pismu! Sočutje, spoštovanje, poštenost (in druge
temeljne vrednote) še kako potrebujemo v današnjem času, ko je
sodobni človek vse prevečkrat egocentrično orientiran nase in vase ter
mu večinoma ni mar, kaj se dogaja onkraj njegovega vrtička, saj mu je
(karikirano rečeno – a velikokrat drži) pomembno le, da ima boljši avto in
večjo hišo kot sosed, ter da gre pozimi na Maldive, poleti pa na sanjsko
križarjenje, s čimer se posledično baha pred sodelavci. Dandanašnji
človek je, kot (žal) lahko zaznavamo že zelo dolgo, čedalje bolj človek, ki
hrepeni po ‘imeti’, čedalje manj mu je pomembno ‘biti’. Zato tako rada
berem ali te poslušam, ko mi pripoveduješ o svojih potovanjih, ker so to
popotovanja duše za dušo! Afrika se sliši zelo mistično, prvinsko, barvito
(to je nekaj, kar me najbrž najprej pritegne, saj sem še zmeraj mahnjena
na barve ), zato se zelo veselim vsega, kar mi boš povedal po izkušnji
z Ruando.
Sicer pa ti moram reči, da se zelo dobro spominjam, kako je bilo, ko si se
vračal s potovanj, na katerih si predvsem kolesaril. Nazadnje si mi
govoril o tovrstni izkušnji v Mongoliji, če me spomin ne vara (dejstvo je,
da bo letos poleti minilo 20 let, odkar sem se preselila iz Maribora in sva
se nehala redno srečevati) – oči pa so ti po taki vrsti potovanja zmeraj
sijale na poseben način. Ne čudi me, da praviš, da si bil s kolesom ali
peš kot romar – toplo sprejet in dobrodošel −, saj imaš dobro srce in
plemenito dušo. Privoščim in želim ti, da na svojih poteh doživiš še veliko
lepega in osrečujočega, izpolnjujočega!
Zelo se strinjam s teboj tudi glede tega, kako lepo je živeti v Sloveniji.
Res imamo lepo in vsemu navkljub dobro delujočo državo, zato se
velikokrat čudim, koliko nerganja se pojavlja čeznjo. Parkrat v življenju
sem dobila priložnost za življenje in delo v tujini, a se nisem odločila za

to, ker sem pravočasno spoznala, da ne bi mogla živeti nikjer drugje
kakor v Sloveniji. Ne za dlje časa, nikakor. Zdaj preprosto ne bi mogla
več pustiti vsega za seboj − ne glede na denar, ki bi ga zaslužila, ne
glede na svet, ki bi se mi odprl. Kar se Maribora tiče, pa … V vseh teh
letih, odkar prihajam v rodno mesto zgolj občasno, kot ‘turistka’, opažam,
da se je zelo spremenilo. Kar je normalno, seveda. Mesto še ima šarm in
še zna zapeljati, zna pihati na dušo, toda meni nekaj manjka ali pa se mi
zdi kakšna sodobna arhitekturna škatla/kocka ‘čisto mimo ‘ in odveč − a
tako pač je. Se pa izjemno veselim, da bova konec februarja prišli z
Majo, in komaj čakam, da jo popeljem po Lentu, parku, Gosposki, Poštni
in še kje. Pri srcu mi je toplo tudi zaradi tega, da se bomo končno spet
videli, stari prijatelji, in poklepetali ter se podružili – oh, tega se res
neizmerno veselim !
Dragi moj prijatelj, z današnjim pismom zaključujem najino dopisovanje,
a imam občutek, da se bova še kdaj ‘pogovarjala’ tudi na tak način. Zelo
sem ti hvaležna, da si (bil) moj sogovornik, da si me bogatil tudi preko
pisem in da smo odstirali poti in odpirali dušo pri Vagantu. Hvala, res !
Toplo te pozdravljam in objemam ter ti želim vse dobro .

Nataša
Mostec, 20. 1. 2024

---

Nataša, draga,
naj ti za konec najinega dopisovanja zaupam, da že več let pišem knjigo
o eni od mojih najbolj drznih avantur, in sicer o kolesarjenju od Kaira do
južnoafriške meje. Nora avantura, ki je na neki način krona mojih
ekstremnih potovanj, ki pa so bile v glavnem usmerjene v Azijo. Dovoli,
da ti uvodoma napišem nekaj misli o poteh Življenja.
Vse je v nas, tudi najbolj skrivnostne poti in tudi najmanj zaželene.
Potujemo vsak dan. Vedno znova in znova. Po štirih, nato po dveh in po
eni, kakor kdaj. Radostni, ko preskakujemo ovire, ko potujemo v dvoje,
ko se na poti ljubimo in ko na poti nehote ali hote zaspimo. Potujemo,
včasih nekam pod nebo, k zvezdam, po mesečini k luni. Potujemo že od
rojstva. Vsi. Proti smrti. In tudi po smrti. Na tej poti vemo, da smo sami in
da je nihče ne more prehoditi namesto nas.
Pot je čudež. Življenje je čudež. Včasih se zgodi, da zaidemo s poti, se
znajdemo na brezpotjih, na navideznem koncu poti. Takrat poiščimo
zvezdo severnico, otresimo prah s popotne obleke in glasno zakličimo:

»Spet sem našel svojo pot, svoj kompas, svojo popotno palico. Spet bom
plesal in pel na tej moji poti, pisal in risal v pesek ob poti in se smejal na
glas bogovom, ki se nikoli niso odpravili na pot.«
Draga Nataša, na svoji dolgi poti proti Vzhodu sem romal skozi puščave,
po suhih travnih bilkah, pogosto tudi mimo praznih obrazov, po
živopisanih bazarjih. Srečeval sem ljudi, ki so znali videti škrlatno nebo,
ki so vonjali aprilski dež, ki so razumeli sporočilo prasketanja ognja ob
dolgih večerih tam nekje ob Andamanskem morju. Od njih sem se učil
videti, čutiti, občutiti. Učili so me sočutja in ljubezni. Neskončno sem jim
hvaležen. Na rosni travi, skozi lakote in poplave, ob polni luni, skozi suše
in žejo smo skupaj peli in plesali. Čutil sem, kako celotno vesolje utripa v
meni.
Velikokrat sem se počutil kot izgubljeni nomad. Sam v gromu in blisku.
Kot osamljena ptica, ki se predaja obupu, ker so vsa vrata zaprta, ker ni
nikogar, ki bi jo imel rad. V svoji samoti sem še bolj jasno občutil, da bo
preteklo še veliko vode, preden bom našel svoj mir, preden bom dopolnil
svoj krog.
Ni trajalo dolgo, da sem se na tej poti proti Vzhodu zaljubil. O Njej sem
pisal pesmi, moja molitev je bila namenjena Njej, častil sem Jo, mojo
boginjo Azijo, z vsakim korakom.
Kje si,
potemneli azijski biser?
Kje so tvoje bele in zlate roke?
Tvoja opustela zemlja
brez glasov,
kjer kupole mošej in medres žarijo v barvi žafrana.
Tvoji monsunski oblaki,
ki prihajajo kot kralji z vojskami.
Strele so tvoje zastave,
gromovi bobni.
In
ko se gora oblakov dvigne
in s sencami zatre nebo,
je tvoj slepi rod spet oživljen
in modrost tvojih sten
spet kaže pot čez valove.
Potem ko so se moji koraki umirili, ko sem bil ožgan od vročega peska,
ko sem se znašel daleč od obrežja, s črnim turbanom na glavi, s suhim
cvetom v roki, sem slišal jokati Boga.

»To, kar iščeš celo življenje, je ljubezen. Odpravil si se daleč, da bi jo
našel. Ob tem pa pozabil, da je vse v tebi. Že od nekdaj, in le čaka, da
prideš k izviru in popiješ čudežni napitek.«
Pokleknil sem pred svetim studencem, solze so mi oblile obraz. Hitro
sem vstal, si otresel prah s popotnih čevljev, si obrisal obraz, zamahnil z
roko, se zasmejal in zaklical v nebo:
»Moj Bog, si pozabil, da gre vsakomur njegova pot in njegova molitev.
Kaj pa veš, zakaj moram na pot. Zakaj sem velikokrat lačen in žejen,
prezebel, a hkrati tudi neznansko radosten, da bi te včasih najraje objel −
in ker te ni, bom objel kar sebe.«
Nato sem napisal pesem in jo posvetil moji boginji Jutra, Novega dne,
Začetka nove poti, boginji Aziji:
Ko odkrivam skrivnosti neznanih poti,
ko se predajam molitvi vetra,
ko gledam ljudi,
ko jih okušam,
te drobne čiste gorske kaplje.
Vmes deževno se počutim,
izgubljenega med plotovi hiš.
Ko korak me vodi mimo skal,
po pesku,
mimo čred,
tja gor pod neznano, tujo streho.
Le koraku se prepuščam
in merim te razdalje
od templja do oltarja,
od nasmeha do poljuba.
In ko v molku telesa
korak pot mi meri,
iz oddaljenosti jasneje vidim pot na goro.
Spet in spet sem odhajal. Se učil preživetja, novih in novih molitev, saj
sem se velikokrat znašel v povsem brezupnem položaju, npr. ujet v
brezizhodnem položaju v Moskvi. Na meji zmogljivosti so bila fizična in
psihična soočenja s samim seboj: s kolesom čez Pakistan in Karakorum
na Kitajsko ter nato v Kirgizijo, s kolesom od Pekinga do Maribora, s
kolesom po Osrednji Aziji. Vse to so bile poti v osemdesetih in
devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Nekaj tudi v začetku našega
stoletja. Potoval sem s prijatelji: Milkom, Slavkom ali sam. Se vmes
zaljubil v moj Esfahan in preživel nepozabnega pol leta v Iranu kot
univerzitetni profesor in študent farsija.

Napisal sem nekaj knjig o Aziji, saj nisem mogel zadržati vseh teh
predstav in podob o Orientu v sebi; roman o ljubezni, ki se dogaja v
Iranu, ter pesniški zbirki Sebil in Šahrah, ki ju je navdihnil Orient.
Notranji nemir, želja polno živeti na tej moji poti, želja po raziskovalnem
delu na terenu, po spoznavanju neznanega so me vodili tudi v Afriko.
Moja pot po Afriki se je začela nekega sončnega avgustovskega dne, ko
sem kot 17-letnik s prijateljem Dušanom odpotoval v Maroko. Že čez
nekaj let sem bil spet v Maroku. Spomnim se, kako je jutro stegovalo
svoje rumene puščavske prste skozi okna hiš na ulicah v Marakešu, in
kako so dežne kaplje drsele po nasmejanih licih otrok. Z obraza so jim
spirale prah, ki se je nabiral čez dolgo, suho leto. V ritmu puščavskega
dežja in vetra sem prvič doživel lepote in skrivnosti puščave. Spomnim
se, kako so se sipine ob sončnem zahodu rdeče svetile, kako ostro so se
v obzorje risali njeni grebeni. Luna in severnica, ki sta naju budno
spremljala, sta nama bila popotna palica in kompas.
Sledil je jug Afrike, kjer živi moj brat z ženo in kamor smo potovali kmalu
po aparthaidu. Eva in Lina sta že kot majhni veliko potovali, bili sta tudi v
Indiji, Nepalu in Srednji Ameriki. Južnoafriška republika nas je očarala z
naravnimi lepotami. Še bolj naju je z Lino vsrkal in posrkal Mozambik, ki
sva ga obiskala kmalu po koncu državljanske vojne.
Zgodila se je Zahodna Afrika, kjer sva s Slavkom prekolesarila Gano,
Togo in Benin. Doživela življenje v pravi afriški vasici, kjer je še kako živa
vera prednikov, animizem. Ljudje tod živijo tesno povezani z naravo. Na
milost in nemilost so prepuščeni naravnim nesrečam, boleznim, lakoti.
Vse to je zanje delo zlih sil. Da bi se obvarovali pred temi silami, so
razvili svoj lastni verski sistem, ki temelji na verovanju v svet duhov.
Predvsem duhovi prednikov so ljudem naklonjeni, zato se jim
zahvaljujejo za njihovo pomoč z molitvami in darovi, spet drugi duhovi pa
so lahko ljudem še kako nevarni. Doživela sva obred šamana, ki je v
transu iskal stik s svetom duhov.
Tudi Burkino Faso sem prekolesaril, z Lino. Dežela je bila zame pravi
navdih, zato je nastalo nekaj čudovitih zgodb. Nikoli ne bom pozabil,
kako so se vlekle minute na razmajani klopi nekje na vzhodu dežele, tam
blizu meje z Nigrom. Vlekle so se čisto po afriško. Sonce jih je z dolgimi
lovkami še bolj raztegovalo. Najinega prevoza pa ni in ni bilo. Ostal je le
šoferjev zamah z roko in bel nasmeh. »To je Afrika. Imamo to, kar ste vi
že zdavnaj izgubili. Imamo čas.« V tistem trenutku je mimo naju
odvihrala prava lepotica. Zadnjico je dvignila visoko v zrak in jo zavihtela
levo, nato desno. V pesek, ki je polnil zrak, je zarisala dve ostri črti.
Zgornji del telesa je pri tem ponosno dvignila, da so se ji prsi še bolj
izbočile. Bradavice so se vlažno oprijele majice in njen žametni vrat se je
zalesketal v jutranjem soncu. Glavo je ob tem ponosno dvignila, da je

množica dolgih kitk, ki so jo krasile, zavihrala po zraku kot zastava. Ob
tem me ni niti ošvrknila s pogledom. Šele po nekaj silovitih zamahih jedre
zadnjice se je cela kompozicija umirila. Kot barka na odprtem morju je
zaplula v enakomerne, nežne zamahe. Zdaj levo, zdaj desno. Na njeni
tesno oprijeti majici ni ostal le moj par oči. Tudi domačini so glasno
vzdihnili, ko je čokoladna lepotica odvihrala mimo. V zraku je še nekaj
trenutkov ostal vonj po burkinski mladosti, po lepoti in strasti.
Zgodila se je kolesarska izkušnja v Nigeriji, ki je bila ena najbolj trdih in
neizprosnih. Tiste pozne avgustovske dni je bil Lagos odet v evforični
ritem dežja. Avgustovski dež v Nigeriji predstavlja razposajeno veselje in
strast. To je priložnost za najbolj strastno ljubljenje neba in zemlje. Dež
je v teh krajih smeh in izvor življenja. Je sonce, ki pada na zemljo. Je
napoved novega dne in novega življenja.
Dobrodošel sem bil v džamahiriji, Gadafijevi Libiji, kjer smo s Slavkom in
Matjažem okusili, kako lahko v Libiji zaradi majhne neprevidnosti hitro
pristaneš v zaporu. Zaradi nekaj nedolžnih uličnih fotografij v mestu
Ajdabija, kakih 200 kilometrov južno od Bengazija, so nas zasliševali več
kot pol dneva. Najprej na policiji, nato na sedežu državne varnosti. Ni
pomagala niti Slavkova niti Matjaževa strokovna podkovanost.
Razglašeni smo bili za nevarne vohune, saj smo bili dan poprej videni na
bližnjem naftnem polju. K sreči se je vse dobro končalo.
V Senegalu sem izkusil blodnje malarije, ki me je povsem izčrpala. Ko se
je noč spogledovala z dnevom in ko sonce še ni stopilo na nebesni svod,
me je v sanjah prebudil angelski glas pevke Sone Jobarteh. Prijatelj
Abdulaj, ki je skrbel zame, je vedel, da občudujem to glasbenico in je
naslednji dan prinesel zvočnik kar pred mojo sobo. Kaj sem mogel? Kljub
temu da nisem mogel odpreti oči, sem preprosto užival v njenem glasu in
v spremljavi njenega Kora benda. Neizmerno sem užival v tako
veličastnem bujenju. Abdulaj se je zunaj s prijatelji glasno smejal. Vedel
je, da me je njen glas raznežil in da sem v trenutku pozabil na vse
neprijetnosti, ki so se mi dogajale v njegovi deželi. Vedel je tudi, da sem
po treh tednih dovolj zrel, da me lahko povabi na ples. Instinktivno sem
šel. Čutil sem, da se hoče trdnjava, imenovana Senegal, odkupiti. Vidno
se je tanjšala in ožala. Na trenutke me je celo vabila v notranjost. Užival
sem v predaji. Odprl sem okno in v komaj rojeno jutro zaklical: Moja
Afrika, rad te imam.
V Ruandi sem spoznal, da Afrike ne bom nikoli razumel. Toliko smeha,
radosti, objemov kot v Ruandi! Ne vem, ali sem kje v Afriki tako užival v
brezskrbju, varnosti, čistosti in prijaznosti ljudi. Hkrati pa sem v družbi
ruandskih prijateljev potoval od enega mesta genocida do drugega.
Groza me je spreletavala ob srečanjih z mesti morije, z zgodbami
preživelih. Noro, noro …

Kot ambasador slovenske znanosti sem bil v Ugandi in Zimbabveju. Kot
gost sem bil tudi na etiopski univerzi v Gondarju. Na teh poteh sem
dneve preživljal v glavnem v univerzitetnih knjižnicah, kjer sem prebiral
knjige o zgodovini Afrike in tudi stare časnike, ki so izhajali v kolonialni
dobi. Silno zanimiva izkušnja zbiranja gradiva za knjigo, ki jo pišem že
več let, knjigo o preteklost in sedanjosti kontinenta prihodnosti.
Nato se je rodila zgodba z naslovom Dolga pot na jug. Odpravil sem se
na zunanje in notranje potovanje ljubezni s kolesom od Kaira do
južnoafriške meje. Na tej poti sem se ničkolikokrat vzpel visoko do
sedmerih nebes, že naslednji trenutek pa sem pogosto padel v najgloblje
brezno. Bile so solze sreče in tudi žalosti, bil je smeh, bila je radost in
predvsem velika preizkušnja zaupanja v to, kar počnem. Nataša, več o
tej nori avanturi v knjigi.
Moja popotna izpoved je končana. Hvaležen za tvoja pisma te objemam
in želim, da se najine poti kmalu prekrižajo in da v živo poklepetava. Se
že veselim zadnjega četrtka v februarju, ko se vidimo v Vetrinjcu na
Vagantovem dogodku.

Maribor, 5. februarja 2024

Draga Jelka,
ko sva se včeraj zvečer slišali, si rekla, da se vračaš iz Porabja, kamor spet hodiš
med ljudi in prihajaš nazaj z izjemno dragocenimi zgodbami, ki bi za zmeraj
izginile, če jih ne bi nekdo popisal (ti ali kdo drug). Čeprav si spet na terenu cele
dneve od jutra do večera, sem po tvojem glasu čutila, da si srečna in zadovoljna
– pa tudi sama si rekla, da ti nič ne manjka, saj si med ljudmi, s katerimi se rada
pogovarjaš in med njimi nisi ne lačna ne žejna . Nisva govorili o tem, ali tokrat
na terenu poizveduješ tematsko ali naključno; vem, da si vesela vsega, kar ti kdo
pove, da si hvaležna za to. Ta (terenski) del tvojega poklica se mi zdi izjemen! In
če se me kuharski recepti, ki jih prav tako zbiraš med ljudmi (in dokumentiraš
tudi kuhanje), skozi leta niti malo ne dotaknejo , me vse ostalo s tvojih
premnogih terenov, o čemer mi pripoveduješ in pišeš v knjigah, resnično
prevzema. Tudi mene namreč izjemno zanimajo ljudje; zanima me, kako živijo,
kako doživljajo svet okrog sebe, kaj jih osrečuje (in kaj ne), kaj/kdo vpliva na
njihove odločitve in še in še bi lahko naštevala.
Predvsem pa me zadnje čase čedalje bolj zanima ženska – ženska skozi čas,
ženska 20. in 21. stoletja. Trenutno berem knjigo Ure, ki opisuje življenje treh
zelo zanimivih žensk, med njimi je najbolj znana Virginia Woolf. Odlično branje,
tako kot je odličen tudi film Ure do večnosti, posnet po knjigi. Ko sem ga svojčas
gledala v kinu, se me je izjemno dotaknil. Utrdil je moje prepričanje, da nikakor
nočem biti podobna protagonistki Lauri Brown, ženi in materi, ujeti v družinsko
življenje, ki je ne zadovoljuje (saj vendar veva/vemo, da lahko ženska živi tudi
zelo drugače!). Virginia Woolf me je kljub svoji krhkosti in ranljivosti očarala, blizu
mi je njen način razmišljanja, njen način pisanja. Tretjo literarno in filmsko
junakinjo, Clarisso Vaughan, pa najbolj razumem zdaj, ko se bližam njenim letom
in je dejstvo, da sem tudi jaz že marsikaj doživela, marsikaj videla, marsikaj
spoznala.
In se občasno sprašujem, draga moja prijateljica, ali to pomeni, da sem stara. Ne
morem sicer reči, da se tako počutim , je pa dejstvo, da so določena leta tukaj,

ne glede na to, kaj se mi dogaja v glavi in kako nemirne sorte sem (še) . Včasih
se zelo živo spomnim prvega dne gimnazije, ko sva se spoznali in začeli tkati
prijateljstvo, ki je zdaj že podobno odnosu starih zakoncev – ljubezniv in prijeten
je, občasno malo godrnjav (ko se pridušava, le kam, hudiča, gre ta svet? ), saj
se poznava v dno duše, stojiva si ob strani in se trudiva biti v vseh ozirih po
najboljših močeh razumevajoči. Hvaležna sem ti za to, zelo. Skupaj sva šli skozi
marsikaj; veliko vsega se je nabralo in vsako desetletje nama je prineslo kaj
novega, zdaj pa, evo, prišli sva do petdesetih in (pred)menopavze. Se tudi tebi
zadnje čase dogaja, da ko se slišiš s katero od punc iz naše generacije (ali starejšo
od nas), da se pogovor večinoma suče okrog tegob, ki jih (občasno) prinaša to
obdobje? Pred nedavnim sem se prav glasno smejala, ko me je znanka, ki me je
klicala zaradi povsem drugih reči, najprej vprašala, ali tudi mene že daje
menopavza. In sva ugotavljali, kako se nam v teh letih bolj ali manj dogaja enako:
pojavijo se menstrualne tegobe in nihanje hormonov, ščitnica dela eni od nas
preveč, drugi premalo. Srce razbija kot ponorelo. Kar na lepem hodiš od Poncija
do Pilata in si s sotrpinkami podajaš kljuko vrat ambulante družinske medicine,
ginekologije, na urgenco te pripeljejo. In ti je grozno, počutiš se obupno,
preiskave pa na srečo pokažejo, da ni nič alarmantnega (ali pa kdaj pri kateri tudi
je, na žalost).
In razmišljam, draga Jelka, zakaj je tako. Kaj delamo današnje ženske narobe?
Toliko tem si že raziskala, kolikor vem, pa svojih sogovornic še nisi spraševala,
zakaj smo ženske dandanes tako odtujene sebi (in drugim). Zakaj tako slabo
poslušamo svoje telo, svojo dušo, svoja hrepenenja? Gotovo je za to, kar se nam
dogaja, poleg odnosov, ki pri marsikateri ženski niso vedno zadovoljujoči, kriva
tudi sodobna potvorjena, nekvalitetna hrana. Seveda ima pri teh rečeh
pomembno vlogo tudi stres, to je jasno vsem, pa vendar so bile pod stresom tudi
naše babice in prababice, ki so preživele vojno, vzgojile kup otrok in vedele, kaj
je lakota, kaj je vsestransko pomanjkanje, pa nisem v javnosti še nikoli slišala, da
bi katera od njih imela take težave z obdobjem (pred)menopavze, da bi bile tako
zelo odtujene, kot se to dogaja sodobnim evam. Ali se morda motim? Si kdaj
vprašala svoje starejše sogovornice, kako so se soočale s tem?
In še nekaj me zanima: kaj so ti, če si kdaj govorila z njimi o tem, na tvojih
neskončnih terenih povedale o svojem življenju starejše ženske, ki se niso nikoli
poročile in niso imele otrok, ampak so se odločile živeti drugače. Pa da bo jasno:
nimam v mislih starih tetk, ki so hrepenele po poroki, a se ta iz kakršnegakoli
razloga ni zgodila, torej so posledično sprijaznjene z usodo sedele na zapečku

gospodarjeve hiše in bile vsem odveč, ampak me zanima usoda žensk, ki so se
uprle pričakovanjem okolice in pogumno živele tako, kakor so želele, čeprav jim
velikokrat ni bilo lahko. Saj veš: ženska, ki razpira krila in leti, sledi svojim sanjam,
je žal tudi v sodobni družbi še zmeraj velikokrat deležna obsojanja, nanjo pogosto
gledajo kot na čudakinjo in jo na vse pretege želijo ukalupiti. Alma Karlin, recimo,
je bila ena takih. Pa Ljuba/Ljubo Prenner. In zagotovo so take še mnoge druge
izjemne alme/ljube/eve, ki v anonimnosti svojih vasi in mest čakajo, da pride do
njih Jelka Pšajd in popiše njihovo zgodbo ter jo predstavi svetu .
Komaj čakam, da jih odkriješ čim več ! Neizmerno se pa veselim tudi najinega
skorajšnjega dopustniškega druženja – tukaj je najin mesec, ko bova nazdravili
vstopu v novo desetletje in se naklepetali za nazaj in za naprej (do naslednjega
snidenja in najinega ritualnega gin tonica ). V. d. moža pa bosta čuvala
domačo trdnjavo …

Lepo te pozdravljam in objemam,

Nataša
Mostec, 7. 7. 2023

Lüba Nataša,

hvaležna sem za vsak dan, ko sem (še) lahko v Porabju, zavedajoč se, da starci, s
katerimi se pogovarjamo v porabščini – njihovem maternem jeziku –, odhajajo. In z
njimi slovenski jezik ter dragocene življenjske zgodbe, ki dajejo prostoru svojstven
slovensko-madžarski značaj in ga delajo izjemnega, posebnega prav zaradi ljudi. To
tako je, ker to tako čutimo mi, ki se tja vračamo. Čeprav je spomin zamotana stvar in
ni vedno točen – tega se zavedam, sploh če se zanašam na svoj spomin, ki ima
številne luknje in netočnosti –, pa je pripovedovanje o osebnem življenju svojstveno
potovanje skozi čas. Takrat sogovorniki na svoj način povedo tisto, kar želijo povedati.
Zame kot poslušalko in spraševalko je to nekaj izjemnega in privilegiranega, ker si
vzamejo veliko časa, da lahko skupaj z njimi podoživljam pretekla življenja in prostor,
ki ga dokumentiram. Res vznemirljivo, ko skozi druga vrata vstopaš v
družinsko/intimno življenje. Hvaležna sem za vsako besedo, povedano v domačem
jeziku, ter za družinske, hišne jedi, ki jih pripravijo zaradi mene, npr. krvavi šterc
(pečeno kri), retaše in podobno. Da ne govorim o tem, da sem obsedena z rožami
trajnicami in naprošam svoje sogovornice po terenu, naj mi odkopljejo kakšno korenino
rože ali grma, ki jo/ga vidim na njihovem vrtu. No, razumeš, zakaj tako rada hodim na
teren.
Draga prijateljica, ali si prizanesljiva do svojega telesa in bolečin ali pa sem jaz
občutljivejša pri teh naših letih. Vsekakor ti moram povedati, da so poleg menstrualnih
nevol tu še druge bolečine: kolen, rok, nog, mišic. Tudi spanec je kilav in ni več
zanesljiv; pride, gre, pride, gre, gre. Zadnja tri leta opažam – ko sem drvela proti in
letos prišla do petdesetke –, da so me začele boleti mišice na rokah in kolena, posebej
ko več ur skupaj delam na vrtu ali grabljam na travniku. Letos pa, ko sem pretiravala s
puljenjem trave in sejanjem ter saditvijo na vrtu, so me tri dni neznosno bolele mišice,
ponoči nisem spala, potem me je pa v desni nogi usekalo še nad kolenom, da sem
komaj hodila. Res pa je, da zadnja leta preveč sedim in se posledično premalo gibljem, saj pisanje zahteva svoje sedenje. V tem je čista resnica, pa tudi izgovor; vendar dejstvo je, da nisem več mlada! Pa se zaradi tega ne sekiram, lahko mi verjameš (in
vem, da mi). Konec koncev sem si pustila sive lase, ker mi gre na živce, da sem se
morala nonstop barvati, pa itak da ni pomagalo, ker mi je pri ušesih sivina udarila ven
in niansa med nanešeno umetno barvo in mojimi lasmi je bila prevelika, da bi veljalo
vztrajati. Mi pravijo, da je tako, kot je, v redu, čeprav vem, da je nekatere, ko so me
prvič zagledali tako, skoraj kap. Toliko o tem, da smo sive ženske stare, moški pa
šarmantni. To so si izmislili ‘urbani’ moški, ker imajo velike težave s priznavanjem
svojih let, he. Povrhu so tu še modrostni zobje, ki začnejo povzročati neznosne
bolečine. Take, da jih je (zobe) potrebno odstraniti. Na srečo enega še imam in ta mi
najverjetneje še ohranja mojo ‘modrost’ kolikor toliko v pogonu. Ko pa mi izpulijo še
slednjega, se bom zanašala na izkušnje. Tudi to dobimo s starostjo, to pa res. Sicer
pa, moj sodelavec, ki je na žalost že pokojen, je rekel, da do petdesetega leta redko
kdo umre, po petdesetem pa vsi. Ta izjava se mi tako dopade, da jo vsakemu, ki je
star petdeset in več, z veseljem povem. Tisti, ki hočejo skriti svoja leta – in veliko je
takih, moških in žensk, ne boš verjela, koliko –, se kislo nasmihajo in začudeno
zgražajo (kot da se to njih ne tiče, he he), drugi pa se neznosno zabavamo.
Kar se tiče mojih sogovornic, in ni jih bilo malo, lahko samo napišem, da so zagotovo
imele tovrstne starostne ‘ženske’ težave. Res pa je, da se o tem ni govorilo niti pisalo
– vsaj ne tako javno in množično; ženska danes spusti samo prdec (v smislu glasu, ki
nastane pri izločitvi plinov iz telesa, in v smislu tistega, kar je nepomembno), pa je že
povsod v ženskih revijah in rumenem tisku. Že zdavnaj je vrag odnesel zdravo kmečko
pamet. Premalo je javna molitev za domovino, za pamet bi morali moliti!
Pred leti sva s kolegico dr. Ivanko Huber raziskovali vlogo ženske na podeželju; s
kamero sva snemali sogovornice in sogovorce ter jih spraševali o življenjskih bolečinah
in odnosu, položaju v skupnosti, družini in podobno. Upam, da jih nekoč izdava v knjižni
obliki, ker so vredne naše pozornosti. No, hočem povedati, da se nisva ukvarjali s
telesno (starostno, bolezensko) bolečino, ampak predvsem z duševnimi in čustvenimi
bolečinami. Res ne vem, katere so hujše, ampak nobene niso dobre.
No, naj na kratko zapišem povzetek življenjske zgodbe ene ženske, ki bi lahko
odgovorila na tvoje zadnje vprašanje oziroma razmišljanje. Dekle se je tik pred drugo
svetovno vojno zaljubilo. Preden je fant odšel v partizane, mu je obljubilo, da ga
počaka, in ko pride od partizanov domov, se poročita. Fant se nikoli ni vrnil, ker je padel
v bitki na Pohorju. Vendar je dekle, kasneje ženska, čakala nanj celo življenje. Nikoli

se ni poročila. Ko je doma pri štiridesetih letih postala odveč (tam je gospodaril brat z
družino), je odšla v Ameriko. Tam je delala v tovarni in vmes imela več priložnosti in
ponudb, da se poroči. Pa se ni. Na stara leta, pri osemdesetih, je prišla nazaj v Prlekijo
in živela v domu za starejše. Tam sem jo srečala in tam je tudi umrla. Ne vem, kaj je
bilo v njeni obljubi, ki je trajala celo življenje, vendar: tako se je odločila. Njena
odločitev, da ostane samska, ima lahko več odgovorov in razlag. Meni je na vprašanje,
zakaj se je odločila čakati, odgovorila: »Ker sem mu obljubila. Zato sem ga čakala celo
življenje.« Želim jima, da sta se našla na drugi strani in da srečno ‘živita’.
Vesela sem, da si prepoznala bistvo in razlog mojega početja, predvsem dela na
terenu in z ljudmi. Počutim se kot medij v transu, ki preteklost povezuje s sedanjostjo,
in preko posameznikov sestavljam in polnim vsakdan z resničnimi in pravimi sporočili
v tej zagamani družbi, ko moraš prekleto dobro razmisliti, kdaj se govori iskreno. Tvoj
brat, ki je iz popolnoma druge stroke, mi je zadnjič dal misliti, ko je rekel, da etnologi
delamo pomembne stvari za prihodnost. Rekel je, da bo naše delo pendant oziroma
popolno nasprotje umetni inteligenci in edini dokaz, kako se je živelo pred njo in
sodobno družbo, ki ima spomin kratkega dosega (to sem dodala jaz).

Tudi jaz te prisrčno pozdravljam in namesto objema ti želim hladno senco.

Jelka
Destrnik, 16. 7. 2023

Draga Maja,
končno je napočil moj najljubši letni čas; obdobje, ko imam razkošnih nekaj
tednov dopusta in veliko trenutkov zase. Seveda imam tudi že kup knjig, ki jih
nameravam prebrati – med njimi delo Alenke Čurin Janžekovič (in Petre Škarja)
Sam bog naj jo bere, ki me vznemirja zaradi teme, evtanazije, o kateri se v
Sloveniji zadnje čase sicer veliko govori, do konkretnih dogovorov o tem, da bi
jo začeli izvajati, pa kot družba ne pridemo. Alenka Čurin Janžekovič (poznala
sem tako njo kot njeno sestro, zato najbrž na vse skupaj gledam bolj osebno,
kakor če bi omenjala nekoga, ki bi mi bil povsem tuj) si je zadnja leta zelo
prizadevala, da bi bilo drugače, ob vseh njenih naporih pa se mi zdi, da se je
samo še bolj razgalilo dejstvo, da ne smemo pozabiti, da se evtanazija nikakor
ne dotika samo medicine, ampak zahteva tesno sodelovanje te vede s pravom,
etiko, psihologijo, filozofijo, sociologijo …
Omogočiti na smrt bolnemu ali kako drugače prizadetemu trpečemu človeku,
da dostojno odide, ker si to želi oziroma ko se za to odloči, se tudi meni zdi zelo
smiselno in prav. Odkar sem pred mnogimi leti prvič slišala za to, bi na tak način
želela ob svojem času (in seveda, če bi bile okoliščine take, da bi bilo moje
življenje zaradi bolezni samo še agonija, trpljenje) oditi tudi jaz – pa vendar
čedalje pogosteje razmišljam tudi o tem, da ne more šteti samo to, kar si nekdo
želi, ampak moramo na to dokončno dejanje gledati širše. Evtanazija mora
temeljiti na dobri zakonodaji in mora biti zasnovana tako, da ko bolnik
dokončno zapre oči, mora tistega večera mirne vesti iti spat tudi oseba, ki
bolnika pospremi onkraj. Zdravnik, kdo drug, več njih …? Tudi o tem se zdaj pri
nas krešejo mnenja in zdi se mi prav, da odločitev ne pade samo na ramena
medicinske stroke. O tem pa ne berem (poslušam) samo v medijih, ampak sem
tudi skozi literaturo doslej spoznala dve zgodbi, ki opisujeta okoliščine odločitve
za dostojno smrt in slednjo kot tako. Prva zgodba, Pride ženska k zdravniku, je
postavljena na Nizozemsko in opisuje dogajanje zelo intimno, boleče resnično
in brutalno iskreno (ker je bila zares doživeta), druga zgodba, Ob tebi, pa se
dogaja v Angliji in Švici in je sicer prav tako napisana zelo čustveno, a na (za moj
okus) malce preveč ‘pocukran’ način. In čeprav je tako, čeprav gre v obeh
primerih ‘le’ za knjigo, mi obe ostajata v spominu tudi zato, ker opisujeta
dodelanost sistema – evtanazije ne opisujeta kot nečesa, kar je tabu, pač pa kot
nekaj, kar je del življenja in kar je mogoče izvesti varno za vse vpletene.
Meniš, da bo kaj takega kdaj mogoče tudi v Sloveniji? Smo dovolj zrela družba,
da bomo znali stopiti skupaj in uzakonili najboljši možen način za dostojen
odhod tistih, ki si nekoč (glede na morebitne določene okoliščine) želimo oditi
tako? Zdravniki se glede tega postavljate na različne strani, zavzemate različna
stališča. V bistvu si niti ni tako težko predstavljati razdvojenosti, s katero se
soočate, saj ste izšolani za to, da življenja rešujete, ne končujete – po drugi
strani pa, glede na to, da spremljate človeka od prvega diha dalje, zakaj ga torej
ne bi varno in v za vse urejenih okoliščinah pospremili skozi poslednjega?
Vidiš, draga Maja, tudi o teh stvareh intenzivneje premišljujem zadnje čase.
Morda temu botruje (najbrž povsem legitimna ) rahla (hm?) kriza srednjih
let, ki trka na moja vrata do te mere, da se ukvarjam tudi z razmišljanjem, kaj
bo, ko bom še starejša …
Do takrat bova, upam in se vnaprej veselim, spili še veliko kav in se dotaknili še
mnogih tem .

Lepo te pozdravljam in objemam,
Nataša

Mostec, 5. 7. 2023

Draga Nataša,
hvala ti za tvoje pismo in zanimiva razmišljanja v njem. Poletje tudi jaz izkoristim za
branje knjig in uživam v najinih izmenjavah naslovov za branje. Zadnje čase spet več
berem in to me veseli. Veš, da po študiju medicine nekaj časa nisem prebirala
nobenega leposlovja? Razlog za to je bil ta, da je bilo v času študija medicine
literature toliko, da sem se branja (še v prostem času) enostavno nasitila. Vidim, da
je potreben dober predlog izkušenega bralca ali knjiga, ki mi pomežikne, ko v
knjižnici že čakam pred pultom, in sla po branju je nazaj.
Sprašuješ me o evtanaziji. Razmišljam o tem, ali sploh kje na svetu in v vesolju
obstaja pravilen odgovor na vprašanje, ali naj bo evtanazija legalen postopek za
končanje življenja. Kako mrzle so te besede! In kako daleč so od pridušenih, tihih
poslednjih dihov ljudi, ki sem jim bila priča v svoji poklicni praksi. Imaš prav, v svojem
poklicu se neizogibno srečujem z umirajočimi ljudmi in svojci, ki ostanejo za njimi.
Vsaka smrt globoko zareže v družine in skupnosti, ostane praznina, žalost, obup,
včasih olajšanje.
Zdravniki smo v času hitrega tempa življenja pogosto tisti, ki jih umirajoči vidi zadnje.
Želela bi si, da se proces smrti v družbi normalizira in sprejme, tako kot je bil sprejet
nekoč. Med delom opažam, da je ljudi smrti − svoje in tuje − strah. Svojci v teh
občutkih velikokrat ne zmorejo − psihično in fizično − poskrbeti za umirajoče bližnje.
Saj jih razumem, nobeden ne želi ostati na svetu z občutkom, da za ljubljenega ni
storil vsega, kar je v njegovi moči.
V resnici sem rada na voljo umirajočim in njihovim svojcem v času, ko se življenje
končuje. V zadovoljstvo mi je obiskati človeka, ki zadnje ure življenja preživlja v
domači postelji in z domačimi ljudmi. Potolažiti svojce, jih opogumiti, da ostanejo z
ljubljenim, ki si želi samo to, da je ob njih. Kam gremo potem? Nikoli ne bomo izvedeli.
Beseda evtanazija izhaja iz grškega jezika in v prevodu pomeni ’dobra smrt’.
Sprašujem se, ali je bolj pomembno, da razmišljamo o načinu, da se dobra smrt
zgodi, ali o poti, ki jo prehodimo do takrat. Upam, da bom, ko ta trenutek pride
zame, lahko rekla, da sem življenje živela izpolnjeno, bogato. Rada bi se spomnila
sončnih dni, nežnih besed, sladkega sadja, zvezdnih noči … Rada bi odšla z
zavedanjem, da sem v času, ki mi je bil namenjen, živela v skupnosti z drugimi bitji
na naši ljubi Zemlji. In ko bom morda gledala na Zemljo, na ljudi, ki jih bom pustila
za sabo, bom otroku nagajivo odpihnila list z mize, drugemu v vročem dnevu s pišem
vetra priprla okno, tretjemu pomežiknila s sobno lučjo. Naj se ne bojijo mojih
pozdravov! Spomin na moje življenje bo trajal nekaj let, preden se bo zamenjal s
svežimi spomini in sčasoma ugasnil. In veliko kolo življenja se bo zavrtelo ponovno.
Ne vem, alisem ti odgovorila na tvoja vprašanja. Knjige, ki mi jih priporočaš v svojem
pismu, pa so vsekakor visoko na mojem seznamu prihodnjih izposoj v knjižnicah. Do
takrat, ko se spet vidiva in srečava, ti želim znosno vroče dni. Uživaj v poletju in
počitnicah!

Maja
Brežice, julij 2023

Dragi Vili,
te besede ti pišem v vznemirjenem pričakovanju izida knjige Talijin hram v Mariboru, v kateri zelo temeljito povzemaš in popisuješ gledališko dogajanje 20. stoletja v tem mestu. O gledališču si doslej že veliko pisal, toda še nikoli na tak način, da se razkrivaš tudi tako osebno, kakršnega te ne poznam … Misleč, da vem o tebi res veliko, ker sva prijatelja že nekaj desetletij (!), sem presenečeno ugotavljala, da sva se o Viliju, ki je živel v okolici Zreč (Avtobiografski dodatek), pravzaprav pogovarjala zelo malo – med branjem knjige pa sem nato osuplo ugotavljala, kako zelo podobno zgodnjo pot imava. Tvoja se je začela med navzven večinoma robatimi Pohorci, ki seveda niso znali (mogli) razumeti tvoje umetniške duše – pa vendar, kot praviš, je bilo v bistvu v redu, da so ti vsaj dali mir, če te že niso spodbujali. Prepričana sem, da si globoko v sebi že zgodaj vedel, da je vse za nekaj dobro, da so zvezde zagotovo postavljene tako, da se ti bo zgodilo, kar se ti mora. In v svetu gledališča se ti je res zgodilo marsikaj, saj si v njem izmenjeval različne vloge (položaje); od tega, da si pisal dramska besedila, igral na odru, režiral, do tega, da si diplomiral iz dramaturgije in bil dvakrat (v različnih obdobjih) umetniški vodja Drame SNG Maribor, vodil si pa tudi Dramski studio, v katerem so se kalili mnogi danes uveljavljeni gledališki umetniki.

Skozi leta najinega prijateljevanja sem se občasno vprašala, kako to, da me Dramski studio ni pritegnil v tolikšni meri, da bi se vpisala vanj, saj sem v gledališče zaljubljena od nekdaj. Odgovor je preprost: ta moja zaljubljenost je bila zmeraj platonska in tako bo ostalo, saj nimam v sebi tega, da bi se bila sposobna predati odru z vsem srcem. To je nekaj, kar pri gledaliških ustvarjalcih neizmerno občudujem, sama pa tega ne bi zmogla, ne javno in ne ‘poklicno’ (namenoma pišem to besedo v narekovajih, saj zame gledališko ustvarjanje ni poklic, ampak je res poslanstvo, način življenja). Gledališki ustvarjalci gledalca med dobro predstavo pripravijo do spektra vsega – do smeha, joka, (samo)izpraševanja … Včasih se sicer zgodi (bodimo realni), da bi na odru lahko dali od sebe več, kar gledalec začuti in odide domov neizpolnjen, a tudi to je pač del življenja. Dobro veš, dragi Vili, da je vsak aplavz ob koncu predstave drugačen – kakšen je res močan, trden, iskreno navdušujoč, kakšen pa je zelo omleden, vljuden in zgolj spodoben.

Kot gledalka si v gledališču želim predvsem to, da me dogajanje na odru tako prevzame, da pozabim, kje sem. Da me začara, šokira, zapelje – ampak ne na cenen način s humorjem na prvo žogo ali s kakšnimi novodobnimi računalniškimi vložki, ki so včasih prav boleče prazni in puhli, temveč s kvaliteto v vseh ozirih, ko gledalec domala za vsako žarnico čuti, zakaj je tam, kjer je. Hvaležna sem lahko (in sem, seveda!), da sem videla ogromno predstav, ki so me tako začarale, da jih nosim v srcu, čeprav sem nekatere izmed njih videla pred desetletji. Samo oči zaprem, pa začutim odrsko vzdušje, ki me je prevzelo; slišim glasbo, ob kateri se mi je naježila koža, vidim igralko v dolgi rdeči obleki, igralca, ki je nastopil tako prepričljivo, tako suvereno, da sem bila vsaj v času predstave (če ne – vsaj občasno − še lep čas zatem 🙂 ) zaljubljena vanj 🙂 …

Tudi zame je bilo, dragi Vili, obdobje v Mariboru, ko sem se res veliko družila z gledališčniki, eno najsrečnejših obdobij. Stkala sem mnoga znanstva in prijateljstva ter dobila uvid v to, da je za tem, kar kot gledalka vidim na odru, zmeraj tudi trdo delo, garanje. Psihična in fizična disciplina. Spomnim se, kako sem pred leti, ko sem bila z Dramo na gostovanju v tujini, debelo pogledala, ko je meni zelo ljuba igralka, s katero sva si delili sobo, kar vpričo mene na vsem lepem pred zajtrkom naredila nekaj jogijskih asan, med drugim stojo na glavi. »Moram razgibati telo,« je smeje pojasnila. Meni pa ni bilo tako smešno, saj sem se zavedela, da ji po tej plati ne sežem niti do kolen. Čeprav mi joga ni (bila) tuja in jo tudi sama izvajam, do tistega jutra preprosto nisem zavestno razmišljala o tem, kako zelo pomembno in zgovorno je lahko telo (predvsem v gledališču), in niti pod razno nisem bila v taki formi kakor draga mi igralka, ki bi mi po letih lahko bila mama.

Vidiš, dragi Vili, take spomine (in mnoge druge) je v meni vzbudilo branje Talijinega hrama v Mariboru. Praviš, da se s to knjigo poslavljaš od Drame SNG Maribor, saj se boš naslednje leto upokojil. Kako se počutiš ob misli na to? Boš pogrešal čarobni kaos gledališkega ustvarjanja? Ker si izjemno aktiven na več področjih, vem, da ne boš miroval. Boš morda spet več slikal, glede na to, da si nadarjen tudi po tej plati in si v otroških letih razmišljal tudi o tem, da bi bil slikar?

Vsekakor srčno upam, da boš kmalu še kaj napisal, saj me zmeraj znova presenetiš in vzbudiš v meni nekaj, kar me premakne. Pri tebi res zelo izrazito čutim tudi energijo črk, besed, zato kar nekako pričakujem, da boš kmalu spet začel tipkati. Roman, recimo 🙂 ?

A najprej se seveda spočij in se naužij razkošja časa, ki ga lahko imaš poleti samo zase. In za najin čaj v Poštni enkrat avgusta 🙂 .

Lepo te pozdravljam in objemam,

Nataša

Mostec, 1. 7. 2023

Draga Nataša,
hvala za dragocena razmišljanja in vpoglede, ki si mi jih poslala. Iztočnic za odgovore je v njih zelo veliko. Osredotočil se bom samo na nekatere, na tiste, ki se mi v tem trenutku mojega življenja zdijo najbolj aktualne.

Prvič

Torej, gledališče in jaz! Čeprav sem iz gledališča, kjer sem redno zaposlen skoraj štiri desetletja, velikokrat hotel pobegniti, npr. dati odpoved in si najti neko drugo službo, predvsem pa se v celoti posvetiti svoji drugi dejavnosti (meditaciji, duhovnim praksam), tega nikoli nisem zares storil. Pobegnil sem npr. za nekaj let, potem pa se vrnil. In tako sem prišel do točke, ko me od upokojitve loči le še slabo leto. Gledališče je osnovna krožnica moje karme, duhovnost druga; s prvo se ukvarjam od dvanajstega leta, z drugo sem se srečal pri sedemindvajsetih. Vse kaže, da se bom z obema največ časa ukvarjal paralelno. Ko mi je bilo v teatru težko, sem iskal uteho v duhovnosti, ko pa naj bi se z duhovnostjo začel ukvarjati poklicno, mi je zmanjkalo volje in poguma oz. je vmes posegla neka višja sila, zato sem nadaljeval z delom v gledališču. Sicer pa mislim, da se nisem ukvarjal z dvema povsem ločenima stvarema. Na subtilni ravni je oboje med sabo povezano in prepleteno, le načini izražanja so različni.

S knjigo Talijin hram v Mariboru zaokrožujem več kot štiri desetletja dolgo poklicno pot v slovenskem gledališču, saj sem v njem začel delovati že kot študent ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo. Velika večina mojega ukvarjanja z gledališko umetnostjo je povezana z Dramo SNG Maribor, kjer sem se prvič zaposlil jeseni leta 1983. Talijin hram ni samo knjiga mojih osebnih spominov in spoznanj, pač pa v marsičem tudi kolektivni spomin vseh, ki so ustvarjali gledališko umetnost v Mariboru v zadnjem stoletju. Imel sem redko priložnost, da sem lahko kot umetniški vodja in dramaturg sodeloval s kar štirimi generacijami ustvarjalcev, od tistih, ki so pripadali prvemu umetniškemu ansamblu mariborske Drame leta 1945, do teh, ki so rojeni okrog leta 2000, zato se resnično počutim kot presečišče življenjskih usod in umetniških zgodb. Če je človek intenzivno povezan z neko skupnostjo oz. dejavnostjo toliko časa, kot sem jaz, se ta vanj naseli zelo globoko. Zato moje sedanje zaokroževanje več kot štiridesetletnega kroga oz. izstopanje iz njega ni najbolj enostavno – miselnih in čustvenih pa tudi vseh ostalih nevidnih psihoenergijskih vezi je zelo veliko. Z mariborskim gledališčem sem prepleten bolj, kot sem si nekoč predstavljal. Ne samo da se z leti navežeš na ljudi, s katerimi vsakodnevno sodeluješ, navežeš se na gledališki adrenalin, na dnevne rituale gledališkega življenja, na predpremiersko tremo, na probleme, s katerimi se iz leta v leto srečuješ na podoben način, navežeš se na prostore gledališča, na vonje, na dvorane, odre, na občinstvo, ki ga večer za večerom opazuješ, kako
radovedno, plašno ali samozavestno prihaja v foyer gledališča … Da mi je gledališče z leti postalo neke vrste dom, ki me navdaja z občutkom varnosti, vsem turbulencam navkljub, sem res intenzivno zaznal v času pandemije covida. V tem obdobju sem tudi spoznal, kaj pojem ‘gledališka družina’ v resnici pomeni.

Leta 2024 se bom upokojil, vendar ne čutim, da bi bil v ustvarjalnem smislu zaradi tega kako prikrajšan. Mislim, da sem gledališču dal vse, kar sem mogel in znal. Veliko je bilo tudi negativnih okoliščin, ki so preprečile, da bi lahko bil dal več, kot sem. A s tem sem se sprijaznil. Ne čutim potrebe, da bi karkoli spreminjal ali skušal popraviti, nadoknaditi. Moja prihodnja ustvarjalna pot je povezana s pisateljevanjem in poučevanjem meditacije.

Draga Nataša, veliko pišeš o svojem odnosu do gledališča, o doživljanju predstave. Sam bi te uvrstil v skupino ‘idealnih gledalcev’, ki pomembno prispevajo k uspehu predstave, saj gledališka umetnost v resnici nastaja na presečišču odra in dvorane, se pravi, ‘na rampi’. To, kar ustvarjajo izvajalci na
odru, mora biti videno in doživeto, razumljeno in sprejeto, kar pa vedno storijo gledalci v dvorani. Gledalci dopolnijo ‘idealiteto’ gledališke umetnine. Igralci dihajo z dvorano. Intenzivnejši kot je odziv publike, lažje se dogajanje na odru razživi in pridobi na avtentičnosti. Kadar sem v gledališču dežuren, se po predstavi z igralci pogosto pogovarjam o tem, kakšno je bilo občinstvo. Če je bila predstava dobra, je bilo praviloma dobro tudi občinstvo, se pravi dovzetno in odprto, sprejemajoče in hvaležno.

Drugič

Velikokrat sem se spraševal, zakaj sem se rodil v zaostalo kmečko pohorsko okolje, ki z mojimi prirojenimi talenti in drugimi danostmi ni imelo nič skupnega. Ampak očitno je bilo to potrebno, da sem se lahko razvil v samostojno in neodvisno osebnost. Vsekakor ovire, s katerimi sem se srečeval v življenju, praviloma niso bile tako velike, da jih ne bi mogel razrešiti, moral pa sem se vedno zelo potruditi. Mislim, da so lahko tako za umetniško ustvarjanje kot za duhovno rast prepreke oz. težave, v katerih se znajdemo, dragocena spodbuda, saj nas prisilijo, da aktiviramo svoje notranje moči. Seveda pa se to ne zgodi pri vseh ljudeh; mnogo ljudi omaga že na začetku, pogosto tako, da se problemov sploh ne lotijo. Če pogledam na svoje življenje od daleč, moram reči, da mi nikoli ni bilo posebej lahko, vedno sem se moral soočati s takšnimi ali drugačnimi izzivi, reševati svoje osebne probleme ali pa probleme drugih ljudi oz. skupnosti, s katerimi sem bil povezan. Z ovirami, ki jih navkljub vztrajnosti nisem zmogel razrešiti, sem se sčasoma nehal ukvarjati. Mislim, da je pomembno, da nas stvari, ki niso rešljive, vsaj ne v danem trenutku, ne navdajo z obupom in žalostjo, ampak jih stoično sprejmemo kot objektivna dejstva, jih v sebi prerastemo, gremo preko njih.

Tretjič

Draga Nataša, pisal bom tudi v prihodnje; vprašanje je, kaj. Imam nekaj idej, ki pa niso tako močne, da bi me zares navdušile in v meni prebudile ustvarjalno slo. Poleg tega potrebujem daljši odmor, saj sem se v zadnjih letih zaradi preobilice različnega dela precej izčrpal, pa tudi tematsko se ne bi rad ponavljal. Odkriti moram novo področje, mogoče tudi nov način pisanja (morda bo to res roman ali kaj podobnega). Se pa zadnje mesece ukvarjam še z nekim zelo bistvenim problemom. Namreč, o čem je danes oz. bo v bližnji prihodnosti sploh še smiselno pisati, ko pa se v stopnjujočem tempu začenja doba umetne inteligence, ki bo sčasoma najbrž v celoti prevzela oz. nadomestila človeško mišljenje in kreativnost, predvsem jezikovno modeliranje in komuniciranje. Mogoče je moja najmočnejša osebnostna identifikacija v tem življenju prav kreativnost skozi jezik in mišljenje, razumevanje in osmišljanje bivanja, miselno sporazumevanje s seboj in z drugimi, s skupnostjo. Zato je zame vprašanje, kaj sploh še početi, o čem pisati, kaj javno govoriti, toliko večje. Vsekakor mislim, da se bom z neko vrsto avtorske ustvarjalnosti ukvarjal še naprej, ker si brez tega svojega življenja ne znam predstavljati, kaj pa to bo, tega ne vem. Mogoče bom pisal samo še za izbran, ozek krog ljudi, pravzaprav prijateljev. Večkrat mi pride na misel, da se izvirna umetniška (pisna) ustvarjalnost vrača na raven ‘rokopisov’, papirusnih zvitkov, srednjeveških kodeksov, ki jih je brala samo peščica izbrancev. Zelo verjetno je, da bo v prihodnosti umetniško in esejistično pisanje postalo podobno elitno, butično, kot je bilo nekoč. Množično književno oz. umetniško produkcijo bodo prevzeli stroji; realni pisatelji, pesniki, esejisti, filozofi … bodo imeli malo bralcev, to bodo predvsem tisti, ki jih bo iskreno zanimalo, kaj neka živa, realna oseba piše in misli, kaj je njen osebni umetniški in duhovni izraz. Naj situacijo ponazorim še z banalnim primerom. Tako kot danes ločimo količinsko zelo omejeno ekološko pridelano ‘bio’ hrano od množične industrijske hrane, s katero so prenapolnjeni supermarketi, tako nekako bo z umetniško in mišljenjsko produkcijo v ne tako oddaljeni prihodnosti. Mislim, da je pojav umetne inteligence drugi najradikalnejši in najnevarnejši izum človeštva, takoj za atomsko bombo. Bojim se, da smo prestopili točko brez povratka, da je ‘duh ušel iz steklenice’. Vesel bom, če se bo ta moja pesimistična izjava pokazala za zmotno.

Draga Nataša, to je to! Seveda bi ti lahko v odgovor poslal veliko daljši tekst, tvoja vprašanja in razmišljanja so zelo inspirativna, a živimo v dobi hiperinflacije informacij. Da bi naše besede in misli ohranile vsaj minimalno vrednost, moramo biti asketski, se torej znati samoomejiti. V času, ko se na spletu in družbenih omrežjih vsako minuto pojavi na milijone in milijone novih objav – MANJ POMENI VEČ!

Poletni objem iz vročega Maribora!

V ponedeljek, 10. julija 2023

Vili

Duhovna odstiranja so pisemska ‘popotovanja’ skozi prostor in čas, ki si jih je zamislila prof. slovenščine in zgodovine Nataša Jenuš. K sodelovanju je poleti 2023 povabila svoje prijatelje različnih poklicnih profilov in zanimanj, s katerimi se dotika različnih aktualnih in večnih tem – med drugim odstirajo dejansko odkrivanje sveta in domačih logov, razmišljajo pa tudi o notranjih potovanjih duše, o potovanjih od človeka k človeku, o potovanjih k sebi in še o marsičem drugem.

Dopisovalci Nataše Jenuš so:

• Vili Ravnjak, dramaturg v SNG Maribor, pisatelj, učitelj duhovnih veščin. Ta področja ga privlačijo od malih nog; njegov ustvarjalni opus sega vse od poklicnega dela v gledališču in na televiziji ter pisanja knjig in strokovne publicistike do poučevanja novodobnih duhovnih praks in vodenja meditacij.

• Maja Pezdirc, dr. med., spec. družinske medicine, zaposlena v Zdravstvenem domu Brežice, je domača v družinski in urgentni medicini. Z nahrbtnikom na ramenih je prepotovala dobršen del sveta. Potuje z odprtimi očmi in s knjigo v roki − ali še raje brez nje. Uživa v brezciljnih pohajanjih in opazovanju življenja; ob tem razmišlja in ugotavlja, kako in koliko se je svet spremenil samo v zadnjih dveh desetletjih. Na potovanjih in sicer uživa v tuji kuhinji, glasbi in iskanju podobnosti in različnosti v kulturah.

• Jelka Pšajd je kot etnologinja zaposlena v Pomurskem muzeju Murska Sobota od leta 2004. Proučuje snovno in nesnovno dediščino. Je avtorica več razstav, samostojnih publikacij, monografij in člankov. Posnela je številne etnološke filme (domače dejavnosti, rokodelstvo, življenjske pripovedi, priprava različnih jedi, pripovedi o podružničnih šolah, življenje gozdnih delavcev, delo v josipdolskem pruhu …) v Pomurju, Porabju, Obsotelju, Slovenskih goricah, na Pohorju in Kozjaku. Kot zunanja sodelavka sodeluje z Zvezo Slovencev na Madžarskem, Pavlovo hišo, Radiem Agora, Ljudsko univerzo Murska Sobota, Radiem Monošter in drugimi.

• Dragan Potočnik je zgodovinar, pesnik, pisatelj, predsednik Društva popotnikov Vagant iz Maribora. Izkušen popotnik, ki je videl ogromno sveta in svojo ljubezen do popotništva združuje tudi s poklicem, saj vsake toliko predava tudi na tujih univerzah, ne samo na domači mariborski. Ne potuje pa samo fizično, ampak tudi duhovno, saj je avtor več knjig različnih zvrsti. Na domačiji v Selcah (med Mariborom in Ptujem) so mu budistični menihi postavili stupo, ob kateri vsakdo zlahka ‘odpotuje’ kam drugam, seveda tudi vase.

In kdo je Nataša Jenuš?
Po izobrazbi je profesorica slovenščine in zgodovine, zaposlena na Osnovni šoli Velika Dolina. Poleg poučevanja so ji blizu razne duhovne prakse, jezikovno pregledovanje besedil in različne vrste ustvarjanja. Svojčas je vrsto let delala kot novinarka in je bila, dokler je živela v Mariboru, članica Društva popotnikov Vagant, katerega aktivnosti ves čas spremlja, saj rada pohaja naokoli, a je enako rada tudi doma.