Savdska Arabija je bila do nedavnega zaprta za turiste. Vizume so izdajali samo za poslovne namene, na povabilo domače pravne osebe, ali pa za namene romanja v Meko, kar je pa tudi določen postopek, kdo dobi vizo. Prav zaradi te zaprtosti, pa je bila dežela posebej zanimiva, vsaj pri meni. Vedno me privlači vse tisto, kar ni ponujeno na pladnju.
Po zaslugi mladega kronskega princa Mohameda bin Salmana se je Savdska Arabija začela modernizirati in razvijati svoj potencial tudi na področju turizma, kot eni od panog bodočega prihodka države. Začela se je izgradnja turistične infrastrukture, vlaganja v turistične zmogljivosti in predvsem v obnovo zanemarjenih objektov zgodovinske vrednosti.
Trenutno je situacija za individualne popotnike idealna. Elektronski vizum se pridobi v trenutku in brez posebnosti. Cena je sicer spoštljivih 120 €, a boljše malo več plačati, kot pa pošiljati potni list, ali celo hoditi na veleposlaništvo v katero od sosednjih držav. Se pa ta strošek izniči s ceno letalske povratne karte, ki je pri nizkocenovniku z Dunaja ali Budimpešte za Rijad ali Džedo nekje okrog 100 €, plus prtljaga.
V dveh tednih smo opravili 5.300 km poti z najetim avtom, kar stane tudi nekje od 30 € na dan. Pri ceni bencina 0,55 €, dizel celo 0,19 € za liter, pa tudi to ni več prevelik strošek. Ceste so večinoma v odličnem stanju, oznake so v dveh pisavah, problem je edino v mestih, kjer pa te navigacija vedno pripelje na cilj. Promet ni preveč kaotičen, z izjemo Džede in Rijada.
Rijad ima skoraj 8 milijonov prebivalcev in se razprostira na površini 2.000 km2, kar je dvakratna površina Prekmurja. Mesto je prepredeno s tri- ali štiri- pasovnimi cestami, pa je kljub temu ogromno prometnih zamaškov in prerivanja. Vozniki menjavajo pasove brez najave in to v trenutku, zavijanje v levo je posebni postopek. Po navadi pelješ mimo križišča in čez nekaj sto metrov narediš U-turn, da lahko potem zaviješ desno s ceste.
Popolnoma drugače je zunaj mest, ceste so široke, ravne, precej prazne, vozniki pa prijazni in uvidevni. Disciplino voznikov so pa dosegli s postavitvijo stacionarnih radarjev, ki so vsakih nekaj kilometrov.
Prenočišča so nas stala med 50 € in 80 €. Ker smo bili trije, smo največkrat imeli apartma z dvema spalnicama, kuhinjo in dnevnim prostorom. Zabavno je bilo iskanje prenočišč, ki smo jih rezervirali v naprej in imeli izpis samo v arabski pisavi. Navigacija nas je pripeljala v bližino prenočišča, potem pa smo prosili mimoidoče, da nam preberejo ime in pokažejo, kje bi to bilo. Arabci so že poznani, kot prijazni in ustrežljivi, v Savdski Arabiji pa je to še bolj prisotno. Vzeli so si čas in z nami poiskali pravi naslov, klicali lastnike po telefonu in niso odnehali, dokler nas niso predali v prave roke.
Zanimivo je tudi to, da so skoraj vse znamenitosti in muzeji brezplačni. Edini omembe vreden strošek te vrste, je v Al Uli, kjer se plača za ogled nabatejskih grobnic Mada’in Salih oz. Hegra približno 25 €. Žal je to edini način, da si jih ogledaš. V ceno pa je vključen prevoz iz Al Ule, prevoz znotraj nahajališča in vodenje tudi v angleščini. To je tudi eden od vrhuncev potovanja po Savdski Arabiji. Grobnice sicer niso tako veličastne, kot tiste v Petri, a vsekakor naredijo močan vtis na obiskovalce. Pokrajina okrog Al Ule pa je tako edinstvena, da si zasluži daljše bivanje v kraju in večdnevno raziskovanje skritih dolin in nenavadnih skalnih formacij. Vitki kamniti stebri in skalne gmote, ki jih je izoblikovalo deževje v davnih časi, sedaj pa brusi veter, neverjetno ozke soteske v kamnitih gmotah skozi kater se komaj prerineš in jih je moral narediti velikan z ogromnim, ostrim mečem, te navdušujejo za vsakim ovinkom.
V bližini mesta Ha’il je kraj Jubbah, kjer petroglifi pričajo o tem, da je področje bilo naseljeno že pred 10.000 leti. Slikarije kažejo na to, da takrat še ni bilo puščave, ampak zelena dežela polna življenja.
Posebnost dežele so seveda sveti kraji Meka in Medina. Meka je še vedno popolnoma prepovedano področje za pripadnike drugih verstev, Medina je pa že bolj dostopna. Vedno sem želel videti Meko in doživeti te množice ljudi, ki imajo samo en cilj, videti najbolj sveti kraj za muslimane in se dotakniti svetega kamna. Vedno se mi je zdela nekaj posebnega množica, ki pade v nekakšen trans ob opravljanju obredov, pa naj je to razlog vera ali kar koli drugega.
Poleg Al Ule pa nas je najbolj navdušilo pogorje Asir, ki je s svojo višino okrog 2.000 metrov in temperaturami okrog 20 stopinj Celzija prava osvežitev v primerjavi s 45 v ostalih delih dežele. Pogorje se razteza od Džede proti jugu, nekoliko vstran od morja, vse do jemenske meje in še preko. Krasijo ga prepadne stene in ozke doline z vasicami, ki so pripete na pečine in popolnoma zlite z okolico. Arhitektura precej spominja na jemensko in je lahko alternativa potovanjem v severni del Jemna. Da so stene res strme, priča tudi cesta, ki se na dolžini 8 kilometrov spusti 1.400 m in to po ovinkasti cesti, kjer moliš k vsem znanim bogovom, da imaš ti in ostali avtomobili dobre zavore.
Tiste najbolj zanimive vasi obnavljajo in ponujajo turistom, vendar je še vse precej v povojih, saj turistične agencije pogorja še nimajo v svojih programih.
Ob prihodu v eno večjih mest v pogorju, Al Bahah, smo doživeli močan naliv, ki je ceste v trenutku spremenil v deroče reke. Na srečo je nevihta po nekaj minutah oddivjala naprej in pustila samo blatne ceste. Ob tem nam je skoraj odtrgalo registrsko tablico in ko smo vprašali prvega moškega ob cesti, kje bi lahko to uredili, je vzel škatlo z orodjem iz svojega avtomobila in to uredil.
Ni pa to na celi poti bila edina prijaznost domačinov. Željni tujega sveta, te ljudje vsepovsod pozdravljajo. Ko smo na bencinski črpalki zagledali majhno restavracijo in si zaželeli nekaj hrane, je pristopil možakar in nam pomagal izbrati jedi in prevajal prodajalcu, na koncu pa še vse skupaj plačal. Bil je pakistanski voznik tovornega vozila, ki je bil vesel, da lahko, kot dober musliman, pomaga popotnikom.
Tudi v vasi Zee al Ain, v pogorju Asir, ki so jo že lepo obnovili, smo v centru za obiskovalce, ki je zgrajen v stilu, ki si ga lahko privošči samo bogata dežela, doživeli prisrčen sprejem. Ker niso vajeni obiskovalcev, so prepričani, da je vsak, ki pride tako daleč, zelo bogat in ga je potrebno še posebej lepo sprejeti. Postregli so nam arabsko kavo in dateljne in razkazali center za obiskovalce.
V neki naključni vasi smo parkirali pred eno od hiš in otroke vprašali, če lahko pustimo avto pri njih. Prišel je gospodar hiše in nam seveda dovolil in pokazal pot po kateri naj gremo, da si ogledamo vas. Čez nekaj časa je prišel za nami in nas spremljal na poti, ter popeljal do znanca, ki je obnavljal staro hišo v prvotnem stilu, na koncu pa nas še povabil k sebi na čaj.
Dobrih ljudi in zanimivih krajev je bilo v dveh tednih res veliko in Savdska Arabija ni samo puščava in nafta, je dežela, ki se ti za vedno vtisne v spomin in to samo v dobrem, saj nismo doživeli nobene slabe izkušnje.
