potovanje

Osrednja Azija je bila od nekdaj pomembno križišče in območje stika različnih kultur tako rekoč v srcu evroazijskega kontinenta.

Vzpon turških kraljestev

V začetku 6. stoletja je država Juan-juan razpadla zaradi notranjih spopadov za oblast in zunanje nevarnosti (Kitajska), na vzhodni in zahodni del. Zaradi vdora turških ljudstev pa je že sredi 6. stoletja razdeljena država Juan-juan dokončno razpadla. 

Turki so kmalu postali prevladujoča sila na prostoru med Kitajskim in Bizantinskim cesarstvom. Pod vladavino Mu-hana (vladal je od leta 553 do 572) se je začela prava ekspanzija prvega zgodovinsko dokazanega imperija v Osrednji Aziji. Že kmalu je novi imperij na tleh Azije segal od severne Koreje na vzhodu, do puščave Gobi in Bajkalskega jezera na severu, vse do reke Amu Darje in Črnega morja na zahodu.

Zaradi velikosti se je imperij delil na dva dela, na vzhodno in zahodno turško cesarstvo. V zahodnem delu je bila osrednja oblast šibka, zaradi tega so se upirala podjarmljena ljudstva. Do pomembne spremembe na političnem zemljevidu Azije je prišlo leta 630, ko so Kitajci pod okrepljeno dinastijo Tang najprej premagali vzhodne Turke, leta 659 pa še zahodne. Le na jugozahodnem delu, ob reki Amu Darja, so nekatera turška plemena ohranila neodvisnost.  Večji del turškega imperija pa je tako postal vazal mogočne sosede – Kitajske.

Posledica oslabitve kitajske dinastije Tang v času vladanja cesarice Vu (Wu) je bila, da  so tako Turki kot sosednji Kitani in Tibetanci  začeli boj za odcepitev. Ob koncu 7. stoletja je prišlo  do ustanovitve drugega turškega cesarstva, ki pa je že kmalu postalo žrtev ekspanzije Ujgurov. Tako so bili Ujguri okrog sto vodilna sila v Osrednji Aziji. V tem obdobju (leta 790) je uspelo Tibetancem premagati skupne kitajsko-ujgurske čete. Tibetanska država se je razširila vse do Tarimske kotline.

Leta 840  so Ujgure dokončno premagali Kirgizi iz doline Jenisej. Skupina Ujgurov se je preselila na območje severno od reke Tarim, kjer so ustanovili samostojno državo, ki je obstajala vse do velike ekspanzije Mongolov. ^[1]

Na vzhodnem delu Osrednje Azije je v 10. stoletju postala vse močnejša sila že omenjena  država Kitanov.^[2]

Vdor islama

Že v začetku 8. stoletja so na območje zahodnega dela Osrednje Azije vdrli Arabci, ki so kar po vrsti osvojili mogočna stara mesta (Buharo, Samarkand, Kašgar). Arabci so s svojim prihodom na to področje tudi islamizirali tamkajšnje prebivalstvo. Na vzhodu je Kitajska prav v času prodiranja Arabcev doživljala nov vzpon pod dinastijo Tangov. Kitajci so nadzirali področje vse do Baktrije, Kašgarja in Sogdiane. Med obema silama je slej ko prej moralo priti do vojaškega spopada. Leta 751 je prišlo do znamenite bitke v dolini reke Talas pri Taškentu, kjer so bile kitajske sile premagane. Arabska zmaga je ustalila mejo med muslimanskim in kitajskim ozemljem, ni pa ustavila širjenja islama na tem območju in onstran njega – predvsem na Kitajsko, v današnji Sinkiang (Xinjang – nekdanji kitajski Turkestan).

Arabska zmaga je imela tudi precej daljnosežne posledice. Med številnimi ujetniki, ki so jih zajeli Arabci, niso bili le navadni vojaki, ampak so bili tudi strokovnjaki na področju izdelovanja svile in papirja. Poznavanje teh skrivnosti je Arabcem omogočilo veliko ekonomsko prednost pri trgovini. Ustvarili so pravi monopol, ki je hkrati pomenil prvi, a hud udarec svilni cesti. Širjenje izdelave papirja pa je v Evropi povzročilo pravo tehnološko revolucijo.

Vojna pa je bila pomembna tudi za Tibet, ki se je v vojno vključil na strani Arabcev. Zmago so izkoristili tako, da so se teritorialno razširili na račun kitajskih posesti v Tarimski kotlini. To pa je tudi obdobje, ko so s severa prišli Ujguri, ki so sklenili politično zvezo s Kitajci.

Xinjang (Sinkiang)

Skrajno zahodno pokrajino Kitajske ločujeta od Transoksanije pogorji Pamir in Tjanšan. Stoletja je bilo to območje pravi talilni lonec civilizacij. Cvetoče oaze ob svilni cesti so še kako mikale številne osvajalce. Ujguri, stalno naseljeno ljudstvo turškega izvora, so pred islamizacijo tu utemeljili civilizacijo manihejske vere. Kot vemo, so jih sredi 9. stoletja  podjarmili Kirgizi, ostanek države okoli Turfanske depresije pa so leta 1207 zasedli Mongoli. V posameznih središčih se je islam tod ustalil že zgodaj. Tako so Arabci zavzeli najpomembnejše središče tega dela – Kašgar – že leta 715. Počasno prodiranje islama prek muslimanskih trgovcev se je nadaljevalo tudi naslednja stoletja. Še posebej pa se je pospešilo v času vladanja Džingiskanovega tretjega sina Čagataja, ki je vladal do leta 1241. Tako se je v  prvi polovici 14. stoletja islam uveljavil že na vsem območju.

Sredi 18. stoletja je Sinkiang zavzela mandžurska dinastija. Po poskusih odcepitve pa je ob koncu 19. stoletja dokončno pripadla kitajskemu cesarstvu.^[3]

Transoksanija

To območje puščav in oaz je bilo pomembno že pred prihodom Arabcev (leto 650). Tod je potekala svilna pot, ki je povezovala Kitajsko, Prednjo Azijo in Evropo. Že omenjena arabska zmaga nad Kitajci leta 751 je zarisala mejo med cesarstvoma. Islam pa se je kljub temu naslednja stoletja močno razširil tudi na področje preko Pamirja in Tjanšana.

V naslednjih stoletjih so čez Transoksanijo potovali stepski nomadi. Najprej so prodirali tod proti Perziji in jedru abasidske države Seldžuki, nato Mongoli in nato še Timurlenk s svojo vojsko.

V 9. stoletju je v Transoksaniji prišla na oblast že omenjena dinastija Samanidov(819–1005). Samanidi so močno podpirali širjenje perzijske kulture v Osrednji Aziji. Pod njihovo vladavino je postala Buhara središče islamske kulture. Dobila je naziv “steber islama”. V tem času so tukaj delovali tudi izredno pomembni islamski znanstveniki. Do konca 10. stoletja so spletke in nemiri na dvoru omajale moč Samanidov, kar je omogočilo drugim turškim plemenom, da so si postopoma razdelili propadajoči imperij.

Gaznavidi so zavladali v Khorasanu,^[4] južno od Amu Darje, v Transoksaniji in stepah za reko Sir Darja pa so se ustalili Karahanidi. Sredi 11. stoletja, ko sta se obe državi dovolj izčrpali v medsebojnih spopadih, so obe državi zavzeli Seldžuki. Ti so obvladovali ogromen imperij, ki je na vzhodu mejil na budistične Karakitaje, na zahodu pa je segal vse do Sredozemlja in Rdečega morja. Ogromno ozemlje so novi osvajalci razdelili na zahodni in vzhodni kanat. Vzhodni del je ostal pod Seldžuki do srede 12. stoletja, zahodni del pa do vdora Mongolov leta 1219.

Tako je bil ob koncu 13. stoletja mogočni imperij še vedno razdeljen na štiri velike kanate:

–    kraljestvo Velikega kana ali Kitajski kanat, kjer zavlada Kublajkan in mongolska dinastija

      Jian,

–    Hilegi je ustanovil ilkanidsko dinastijo, ki je vladala na območju Turkestana in na   

       področju današnjega Iraka ter Irana,

–     osrednji del imperija je bil Čagatajev kanat,

–     severni del, območje današnje Rusije do meja s Poljsko in Ogrsko, pa je zavzemal kanat

       Zlata horda.

Kot smo že ugotovili so v 13. stoletju zaznamovali območje Osrednje Azije Mongoli in nato še Timur in njegovi nasledniki.  Za širjenje islama je pomembno dejstvo, da se je proti koncu 13. stoletja večina Mongolov islamizirala. Timurlenk (Timur) se je okoli l. 1360 polastil oblasti v zahodnem Turkestanu. Leta 1369 se je odpravil osvajat svet z namenom, da bi obnovil veliko državo Mongolov in da bi vzpostavil red in enotnost v islamskem svetu. Po letu 1380 je tako osvojil Osrednjo Azijo, severno Indijo, Perzijo in del Rusije. Blizu Ankare je leta 1402 porazil in zajel osmanskega sultana Bajazida I. in s tem začasno zadržal vzpon Osmanov. Muslimanski svet je bil za kratek čas res spet enoten, toda gospodarstvo je bilo uničeno. Na teh bojnih pohodih ni puščal za sabo le še več trupel kakor njegov predhodnik Džingiskan, ampak je uničeval vse, kar je mogel, med drugim tudi stare trgovske poti med Evropo in Kitajsko.^[5] Za prestolnico je izbral Samarkand, ki ga je spremenil v najbolj bleščeče mesto Orienta.  Že v začetku 15. stoletja pa so nenehne vojne povzročile razpad kraljestva na majhne kneževine.

Ruska in kitajska ekspanzija v Osrednjo Azijo

Še v času kitajske in ruske ekspanzije v Osrednjo Azijo so veljale za ta prostor značilnosti nomadske države. Vzhodni del so še naprej pretresala preseljevanja narodov, tokrat Torgutov (Torghuti) in Ojratov (Oiratov).^[6] Na začetku 17. stoletja so Ojrati pritiskali ne le na ozemlje Kazaških hord, temveč tudi na ozemlje mogočne Kitajske. Na širšem ozemlju med rekama Volgo in Ural so ustanovili državo, vendar so z vpadi na Kitajsko še nadaljevali. Leta 1757 so jih Kitajci dokončno premagali.

Že od 16. stoletja je prodirala na ozemlje Osrednje Azije tudi Rusija. Kar so zahodno evropski narodi dosegli s svojo vladavino na morju, so hoteli doseči Rusi po kopnem. Tako so veliki knezi v 15. stoletju nadaljevali z utrjevanjem in širjenjem moskovske države. Ob koncu vladanja Ivana III. (1440–1505) je bila moskovska država štirikrat večja kot prej. Ko se je Ivan III. leta 1472 poročil s sestrično zadnjega bizantinskega cesarja, je prevzel tudi bizantinsko dvorno in kronanjsko obredje. Zase je terjal carski naslov, v svoj grb pa je sprejel tudi bizantinskega dvojnega orla. Po propadu Bizanca se je moskovska kneževina predstavljala kot naslednik vzhodno rimskega imperija ter kot varuh pravoslavne vere. Leta 1547 se je okronal za cesarja Ivana IV. (Ivan Grozni). Za obdobje njegovega vladanja je značilno nadaljevanje širjenja državnega ozemlja. Rusija je počasi prevzemala Džingiskanovo zapuščino. Zavzel in pokristjanil je islamska kanata Kazan(1552) in Astrahan (1554). Zmagi nad kanatoma sta moskovski državi dali nova ozemlja v Osrednji Aziji in ji odprli velikanske možnosti. Novo območje je odpiralo možnosti boljšega trgovanja z Vzhodom, hkrati pa je predstavljalo tudi odskočno desko za osvajanje Sibirije.^[7]

V času vladanja carice Katarine II. (1762–1796) so osvojili še kanat Krim (1783). V tem obdobju so Tatari dobili določene privilegije. Islamska veroizpoved se je tolerirala. V 19. stoletju so se razmere poslabšale. Večji ruski pritiski so sprožili odpor: tatarski nacionalizem, obračanje k islamu in svoji kulturi. Posledica pritiskov je bil beg Tatarov v smeri Osmanskega cesarstva, še posebej v času krimske vojne. Ob koncu stoletja so Tatari predstavljali le še manjšino v lastni deželi.^[8]

Od ruske vladavine je država Uzbekov ostala najdalje neodvisna. Od tedanjega mongolskega kana Oz bega (Uzbeka) verjetno izhaja pleme Uzbekov, ki je pod dinastijo Šajbanidov^[9] okrog leta 1500 osvojilo območje Transoksanije. Na vrhuncu svoje moči v 16. stoletju so Uzbeki vladali delu Perzije, Afganistana in Sinkianga. Leta 1557 je uzbeški kan Abdulah II. zavzel Buharo in jo razglasil za prestolnico. Uzbeki pa so se zapletli tudi v dolgotrajno vojno s perzijskimi Safavidi, dokler jih ni leta 1599 porazil šah Abas.^[10]

Iz tega cesarstva so se pod vladavino Šajbanidov in pod dinastijo njihovih naslednikov Džanidov do leta 1700 razvili trije neodvisni kanati: Buhara, Hiva in Kokand.

Kanat Buhara

V kanatu Buhara je predvsem Imam Kuli Kan (Imam Quli Khan) (vladal je od leta 1608 do 1640) s svojim dejavnim razvijanjem umetnosti in islamske učenosti ohranil nekaj blišča timuridske dobe, ki je imelo tukaj svoj geografski izvor. Poskus indijskega velikega mogula šaha Džahana, da bi z vojaškim pohodom spet priboril posestva svojih prednikov v Osrednji Aziji, ni uspel.^[11] V 18. stoletju zasledimo močne težnje lokalnih vodij, da bi se osamosvojili. Hkrati pa so v ta prostor vse pogosteje vpadali Safavidi.  V času perzijskega napada pod vodstvom Nadir šaha leta 1740 se je uveljavil Muhamad Rahim Bei iz družinske zveze Mangitov. Najprej se je uveljavil kot vojskovodja, po vojni pa kot regent. Medtem ko so imeli Džanidi le še formalno moč, se je leta 1785 okronal za šaha Murad (vladal je od leta 1785 do 1800), sin Rahima Beia, in tako končal vladavino Džanidov. Šah Murad je postal prvi uzbeški vladar iz dinastije Mangitov. Novi šah je najprej spet pridobil izgubljena področja južno od reke Amu Darje, ki so bila takrat perzijska. Pod vladarjem Nasrulahom (vladal je od leta 1827 do 1860) so lokalni klani dokončno izgubili moč. Notranja enotnost pa jih ni obvarovala pred vdorom Rusije. Tako je bil Nasrulahov naslednik prisiljen, da je leta 1868 sklenil s carsko Rusijo zaščitne pogodbe, ki so sicer dale kanatu Buhara formalno neodvisnost, dejansko pa so utrle pot za vse večji vpliv Rusije. Dokončno je bila Buhara osvojena šele po boljševiški revoluciji.^[12]

Kanat Hiva

Kanat Hiva je bil politično in vojaško v senci Buhare. Enotnost kanata je bila zaradi etnične pisanosti (Uzbeki, Tadžiki, Turkmeni) onemogočena. Onemogočena pa je bila tudi integracija v centralno vodeno državo. Tako so bili Turkmeni še v 19. stoletju v glavnem nomadi in še niso sprejeli islama. Tako kot kanat Buhara je tudi kanat Hiva prišel v 19. stoletju pod rusko upravo.^[13]

Kanat Kokand

Tudi kanat Kokand je bil v senci kanata Buhare. Vladarji tega kanata so vodili stalne pohode proti južnim sosedom. V 19. stoletju je dolina Fergana doživela ekonomski razcvet (trgovina, namakalno poljedelstvo). Že leta 1876 je bil Kokand priključen Rusiji.

 Leta 1924 so iz teh treh kanatov nastale sovjetske socialistične republike (Uzbekistan, Tadžikistan, Turkmenistan), kar je zatrlo upanje na neodvisne države.^[14]

Razvoj kazaške države

Kazahi so turško govoreče ljudstvo, ki so živeli kot nomadski pastirji severno od reke Sir Darje. Za razliko od Uzbekov so okusili le malo urbanega življenja, saj so na ogromnem ozemlju med Uralom in Irtišem živeli nomadsko življenje.

V  16. stoletju se je zaradi šibkosti sosednjih kanatov razvila kazaška nomadska država, ki se je zaradi velikosti kmalu razdelila na tri kanate (horde). Ob koncu 17. stoletja in predvsem v prvi polovici 18. stoletja so jih stalno napadali mongolski Ojrati. Pod rusko zaščito se je leta 1731 zatekla najprej Mala horda, nekaj leta kasneje pa še Srednja horda. Do leta 1848 je Veliki hordi uspevalo obdržati samostojnost pred močno Rusijo in tudi močno vzhodno sosedo Kitajsko. Vojaško prisotnost na ozemlju Kazaških kanatov so Rusi okrepili šele sredi 19. stoletja, kar pa je povzročilo vojaški odpor kazaških hord. V 60. letih so bili upori zatrti. Proti koncu 19. stoletja pa je sledila velika kolonizacija ruskih kmetov v rodovitne predele Kazahstana.^[15]

Kirgizi

Predniki Kirgizov so živeli na območju zahodne Mongolije. Zgodovina jih pozna kot pogumne vojake, ki so pogosto vdirali na kitajsko ozemlje. V drugem stoletju pr. n. št. so se selili proti gornjemu toku Jeniseja, nato pa proti Altaju. V 8. stoletju so bili pod kitajsko oblastjo, nato pa so jih za kratek čas podjarmili Ujguri. Sredi 9. stoletja so premagali sijajno ujgursko cesarstvo v Sinkiangu in ustanovili svojo državo, ki pa je bila kratkotrajna.

V 12. in 13. stoletju so med mongolsko invazijo zapustili svoje prvotno naselitveno območje ob zgornjem Jeniseju in se naselili na zahodu Tjanšana, kjer je prišlo do mešanja turških in mongolskih plemen. Tako je nastal kirgiški narod. Ime Kirgiz označuje številko 40, saj je iz toliko plemen nastal ta (kirgiški) narod. V 16. in 17. stoletju so se skupaj z Kazahi borili proti kitajskim Džungarijcem. Od srede 18. stoletja so bili vazali Kitajcev, vendar so si ohranili neodvisnost, dokler niso leta 1830 prišli v okvir Kokandskega kanata. V letih od 1855 do 1876 si je celotni teritorij Kirgizistana prilastila Rusija. Ruska dominacija je podobno kot v drugih državah Osrednje Azije trajala dobrih sto let.^[16]

Območje današnjega Tadžikistan

Območje današnjega Tadžikistana je bilo najprej v sestavu držav Sogdiane in Baktrije. Od 6. stoletja pr. n. št. do vdora Aleksandra Velikega je bilo tudi to ozemlje v sestavu Perzijske države, nato pa pod Selevkidi. Vse do 4. stoletja je bilo to področje v sestavi indijske države Kušan. Podobno kot ostalo Osrednjo Azijo so v 8. stoletju tudi območje današnjega Tadžikistana  zavzeli Arabci. Približno sto let pozneje so prevzeli oblast Samanidi, a so se morali kmalu umakniti prodirajočim turškim ljudstvom. V začetku 13. stoletja pa so področje zavzeli Mongoli. Sredi 15. stoletja pride Tadžikistan v sestav buharskega kanata. Prehodnemu afganistanskemu gospostvu je leta 1868 sledila ruska okupacija.^[17]

Turkmeni in območje današnjega Turkmenistana

Območje današnjega Turkmenistana je bilo v razdobju med 6. in 4. stoletjem pred n. št. v sestavu ahajmenidske Perzije. Od 3. stoletja pr. n. št. je bil pod oblastjo Sasanidov. V začetku 6. stoletja so začela to področje naseljevati različna turška plemena, iz katerih je nastala velika družina turških narodov Osrednje Azije – Oguzi. Ti so se mešali z avtohtonim prebivalstvom in do konca 9. stoletja so začeli sebe imenovati Turkmeni. Sredi 8. stoletja so osvojili to področje Arabci, zato je večina prebivalcev tega področja že kmalu sprejela islam.

Od 11. stoletja je bilo to območje v sestavu Selžuške države. V obdobju Seldžukov se je veliko Turkmenov vključilo v njihovo upravo in v vojsko.  Prav zaradi tega so se mnogi razselili po vsej državi Seldžukov.

V 12. in 13. stoletju so celotno območje obvladovali Mongoli, pozneje pa so nomadskim turkmenskim klanom zavladali Perzijci in kani v Hivi in Buhari. V prvi polovici 19. stoletja so se Turkmeni naselili proti jugu, proti Mervu, in po zmagi nad Perzijci leta 1835  razglasili neodvisnost. Toda to je že čas, ko carska Rusija osvaja področje Osrednje Azije.

Leta 1869 so na ozemlje zdajšnjega Turkmenistana vdrle ruske čete. Ko so Rusi leta 1881 zlomili odpor turkmenskih rodov, je nastala Transkaspijska oblast; ta je leta 1899 prešla v Turkestansko generalno gubernijo.^[18]

---