Potovanje v preteklost z Draganom Potočnikom
Predstavitev zgodovinskega romana Morporuk
- Četrtek, 11. 12. 2025, večnamenska dvorana v Vetrinjskem dvoru – 1. nadstropje (Vetrinjska ulica 30, Maribor)
Predstavitev zgodovinskega romana Morporuk
Naš gost je najbolj znan po tem, da je z ultralahkim letalom večkrat obkrožil zemljo. Matevž je tudi alpinist, jadralni padalec, fotograf, okoljevarstvenik in še marsikaj…
Spoznali bomo, kako vpliva onesnaženje s trdimi delci na zdravje in podnebne spremembe, na osnovi 12 letnih globalnih meritev iz zraka. Vsebinsko je navezava na knjigo Točka brez Vrnitve, založba Sanje, kjer se onesnaženje navezuje na širši zgodovinski kontekst človeškega pohlepa, imperializma, ki se nadaljuje tudi danes.
Raziskave, opravljene od leta 2012 so predstavljene na www.worldgreenflight.com.
Matevž Lenarčič združuje različna področja — biologijo, gore, letenje, fotografijo in okoljsko misijo — na načine, ki niso le tehnično impresivni, ampak nosijo tudi sporočilo. Njegove ekspedicije niso le avanture, ampak pogosto raziskave in dokumentiranje stanja našega planeta.
Mahmud Darwish, Jaz sem od tam
Jaz sem od tam in nosim spomine.
Rodil sem se, kot se rodijo drugi.
Imam mater in hišo z veliko okni.
Imam brate, prijatelje in mrzlo okno zaporniške celice.
Imam svoje valove, ki so pogoltnili galebe in imam svoj pogled.
Imam zelenje v izobilju in imam svojo luno, ki ima zadnjo besedo.
Zrna za ptiče in nesmrtno oljko.
Po tej zemlji sem hodil že pred okrvavljenimi meči,
ki so spremenila telesa za pojedino.
Jaz sem od tam.
Nebo vračam k svoji materi ko ta joče za svojo zemljo.
Jokam, da bi me oblak zopet prepoznal.
Naučil sem se vse govore, ki so primerni za krvavo sodišče, da bi porušil njegove temelje.
Naučil sem se vse govore in jih razčlenil, da bi sestavil eno besedo,
to je beseda:
domovina…
Domovina.
Nam je morda nekaj samoumevnega imeti lastno domovino. Za Palestince to ne velja. Domovina je zanje polje boja za preživetje, boja proti okupatorju in boja za osnovne človekove pravice.
Palestinski pesniki in pesnice so se za svobodo od reke do morja borili s poezijo, ki tako ostaja večna priča njihovega obstoja.
En teden preden je palestinskega pesnika Refata Alareera umorila izraelska vojska, je objavil pesem z naslovom Če moram umreti. To je bilo 7. decembra 2023, po dveh mesecih genocida v Gazi. Recitacijo te pesmi je letos poleti posnela palestinska deklica Sara skupaj z ostalimi vrstniki. Nastopiti bi morala v Ljubljani na festivalu Plavajoči grad. A jo je dan po objavi recitacije umorila izraelska vojska.
Palestinska poezija je zadnjih sto let prežeta s trpljenjem zatiranih in uporu proti imperializmu. Pesnice in pesniki skozi verze pripovedujejo svoje življenje in s tem tvegajo, da jih bo okupator strpal v zapor, jih mučil ali umoril. Pisanje pesmi je zanje smrtno nevarno. Že samo obstajati kot Palestinec, Palestinka, je zadnje smrtno nevarno. In na nas je, da pozorno poslušamo, kaj nam imajo za povedati.
Prisluhnili bomo slovenskim prevodom pesmi Refaata Alareera, Fadwe Toukan, Muina Bseisa, Taufiqa Zijada, Samiha AlQasima, Mahmuda Darwisha in v Sloveniji živečega Palestinca in pesnika Fawzija Abder Rahima, ki je skupaj s soprogo Darinko večino teh pesmi tudi prevedel. Dotaknili se bomo njihovih življenj in ugotavljali, kako je okupacija oblikovala njih kot osebe ter vplivala njihovo ustvarjanje. Večer bodo obogatila tudi branja pesmi v arabščini in glasbeni vložki mlade glasbenice Veronike Kašman.
Najmanj kar lahko naredimo je, da poskrbimo, da Refat, Sara, Muin, Samih, Fadwa in ostali Palestinci in Palestinke niso umrli zaman. Njihov boj je naš boj, je boj za človečnost. Njihova poezija je naše orodje, iz katere črpamo moč za upor. Uporabimo jo.
edPakistan je geografsko razgibana dežela. Severni Pakistan je znan po pogorjih Hindukuš, Karakorum in Himalaja, ki jih ločujejo slikovite doline. Nekatere so lažje dostopne z dobro infrastrukturo, druge pa težje dostopne, a zato še bolj vznemirljive. V teh dolinah bivajo različna ljudstva, raznolikih jezikov, običajev in navad. Vsem pa je skupno neizmerno gostoljubje. Svilna pot, ki je potekala skozi deželo, je prinesla blago in ideje iz različnih dežel, bogatila kraje ob poti, ki so zato vzbujali apetite pri mnogih osvajalcih. Tudi različna verstva so tu naletela na plodna tla in še dandanes srečujemo precejšnjo versko raznolikost. Posebna znamenitost je 1.300 km dolga karakorumska avtocesta, ki je najvišje ležeča mednarodna cesta na svetu in povezuje Pakistan in Kitajsko. Pakistan je tudi dežela odlične kulinarike, ki smo se ji predajali ob vsakem obroku. Da odličnega čaja z mlekom niti ne omenjam, pijejo ga skozi cel dan ob vsaki priložnosti.
DRAGE VAGANTKE IN VAGANTJE, DRAGI LJUBITELJI POTOVANJ.
Poletje je za nami.
Za mnoge med nami je bilo polno poti, srečanj, novih krajev in vtisov, ki bodo še dolgo odmevali v nas. Zdaj je pred nami nov začetek, obračamo se nazaj k našemu skupnemu delu, k poslanstvu, ki nas povezuje že vrsto let.
Začenjamo že 31. sezono delovanja popotniškega društva Vagant, kar je lep in zavezujoč mejnik.
Dokazuje, da naš skupni trud ni le preteklost, temveč živa zgodba, ki jo pišemo naprej. Pred nami je bogat nabor aktualnih dogodkov, pobud in vsebin. Toliko jih bo, da bo vsak izmed nas lahko našel prostor, kjer lahko prispeva svoj del in soustvarja prihodnost društva.
Vagantovo poletno potovanje v Alžirijo, kjer še ni množičnega turizma nam bo predstavila Zorica Štok v četrtek, 16. oktobra 2025 ob 19. uri v Vetrinjcu.
Afganistan – pokopališče imperijev – pa nam bosta skozi zgodbe, obraze in pokrajine na robu sveta v sliki in besedi približala Slavko Gazvoda in Dragan Potočnik v četrtek, 23. oktobra 2025 ob 19. uri v Vetrinjcu.
30. oktobra 2025, zaradi jesenskih počitnic ne bo predavanja.
V novembru pa bomo naša srečanja namenili dogajanju v Palestini — prostoru, kjer se že predolgo odvija nasilje (genocid), ki vsak dan jemlje življenja in dostojanstvo številnim ljudem, večinoma tudi otrokom in ženskam. Ne moremo in ne smemo ostati tiho. Kot družba, ki temelji na odprtosti, solidarnosti in odgovornosti, glasno opozarjamo na kršenje temeljnih človekovih pravic, na trpljenje civilistov in uničevanje človeškega dostojanstva. Skozi pogovore, predstavitve in refleksijo bomo skušali razumeti razsežnosti dogajanja ter poiskati načine, kako lahko kot skupnost prispevamo k ozaveščanju in podpori.
»Ne bojim se Izraela. Bojim se sveta, ki je očitno izgubil ves čut za človečnost.«
(Greta Thunberg)
VABLJENI, da se nam pridružite tudi na novembrska srečanja Vaganta, kjer bomo odprli prostor za dialog, razmislek in solidarnost.
—
—
Afganistan – dežela pod Hindukušem je, z redkimi odmori, že skoraj pet desetletij ujeta v neprekinjen cikel vojn, okupacij, režimov in prevratov. »Zdaj je dobro,« je dejal najin gostitelj Abdulah v Peščenem gradu. »Talibani so takšni, kot so, a prinesli so mir.« Toda ta mir ima svojo ceno. Gospodarska stagnacija duši vsakdan, občasni internetni mrki državo zapirajo v izolacijo. Še težja je tišina, ki se je razlila nad pravicami žensk in manjšin – dekletom je zaprt dostop do srednjih šol in univerz, ženskam je odvzeta možnost svobodnega gibanja, dela, izražanja. Njihov glas je potisnjen v zasebne prostore, njihova navzočnost izbrisana z ulic, iz parkov, iz družbenega življenja. Na cestah, v mestih in vaseh stojijo oboroženi možje. Kontrolne točke so povsod, vsak prehod je zaznamovan z nadzorom, s pogledom, ki meri, presoja, dovoljuje ali prepoveduje.
In vendar… kljub vsemu temu naju je ta skrivnostna, ranjena dežela sprejela odprtih rok. Naravne lepote so veličastne, ljudje prijazni, gostoljubni, presenetljivo odprti v svoji skromnosti. Obiskala sva enega zadnjih koščkov sveta, kjer turizem še ni pustil svojega odtisa, kraj, v katerem lepota in bolečina obstajata druga ob drugi, neločljivo prepleteni.
Vagant ne bi bil Vagant, če ne bi rinil tja, kjer še ni množičnega turizma. Pa smo šli še v Alžirijo. Zanimiva, po svoje vznemirljiva država, drugačna od običajnega arabskega sveta, čeprav sledi tudi tega ne manjka. Že na prvi pogled se v glavnem mestu vidi francoski vpliv, predvsem v arhitekturi, a južneje kot gremo, bolj prihaja na dan tradicija.
Alžirija se med drugim ponaša z največ najdišči iz časov rimskega cesarstva, le v Italiji jih je več. In zelo lepo so ohranjena, vidi se, da skrbijo za svojo dediščino. Pa njihova mesta, ko se pomikamo proti jugu oziroma jugovzhodu. Vsako po svoje zanimivo, posebno še El Oued s svojimi kupolami, Biskra kot vrata Sahare, pa sama Sahara, Batna, elegantna Constantina, med zgodovinarji bolj znana kot Sirta. In Džemila, biser rimske arhitekture, pa Ghardaia sredi puščave, če naštejemo samo nekaj alžirskih biserov. In seveda datlji. Kar 22 milijonov datljevih palm raste po državi. Povedali so nam, da lahko eno (ki rodi tudi do 100 let) lahko podrejo šele, ko zasadijo dve novi. In še veliko drugega smo izvedeli. Pa seveda nekaj zanimivosti o hrani.
Gana nima zelo veliko turističnih zanimivosti, nima zelo veliko divjih živali, tukaj v naravnem rezervatu ne boste srečali »big five«, turistični informacijski centri so redko posejani. Informacije, ki so dosegljive na spletu večinoma ne držijo …
Vsako potovanje te preseneti, ampak to vandranje po Gani je bilo prav posebno. Dežela nima zelo veliko turističnih zanimivosti, nima zelo veliko divjih živali, tukaj v naravnem rezervatu ne boste srečali »big five«, turistični informacijski centri so redko posejani. Informacije, ki so dosegljive na spletu večinoma ne držijo, prav tako ne vozni redi v javnem avtobusnem prometu, hrana je bolj kot ne enolična zato pa močno začinjena…Ampak smo na tem dvotedenskem potovanju doživeli ljudi. Ljudje, ki so prijazni, pripravljeni pomagati, žrtvovati svoj čas nam, namesto da bi ga preživeli z družino, ljudje ki nimajo ničesar razen velikega srca in obilo dobre volje. Pripovedovali vam bomo o nenavadnih vezeh, ki smo jih spletli na poti in so nas iz osrčja Ghane pripeljale na obalo k profesorju veterine, ki je študiral v Ljubljani in perfektno govori slovensko po 40-tih letih.