Predavanje: Marija in Andrej Štremfelj, Velika himalajska pot
- pripravljamo v marcu 🙂
Tokrat bomo spoznali košček Indije, ki jo tuji obiskovalci le redko obiščejo, kraje, kjer je Indija natanko taka, kot si predstavljamo, kruta in neizprosna, a čudovita in navdušujoča, če si dovolimo odstrniti sari, ki zakriva njen obraz.
Kalkuta, imenovana tudi Mesto radosti, kulturna prestolnica Indije preseneti, šokira in ostane v spominu, da razumeš, zakaj pravijo: “Kalkuta ni mesto, je čustvo.” V deželi Odisa je prestolnica Bhubaneshwar, zgrajena po evropskem vzorcu, ponudi več kot 1000 let stare templje, izjemne muzeje, kulturo nam povsem neznanih plemen in božično mašo »po indijsko«. Puri je mestno nasprotij: na eni strani eden najbolj svetih templjev v Indiji, v krogu 2 km okoli njega sta prepovedana nevegetarijanska hrana in alkohol, na drugi plaža z velikimi hoteli, kjer se obiskovalci predajajo povsem nereligioznim radostim. Tempelj sonca v Konarku, ki je del UNSECO-ve svetovne dediščine, zaznamujejo miti, legende in skrivnosti.
Za konec se bomo pomudili še na Andamanskih otokih, ki imajo zanimivo zgodovino, a so košček raja »z napako«. Jo bodo uspeli odpraviti?
Dve sosednji državi tako zelo podobni, pa vendar tako zelo različni. Odsevata veličino Afrike v objemu mogočnih vulkanov, jezer v katerih se ogledujejo oblaki, gozdov v katerih odzvanja ptičje petje, tisočerih gričev posutih s hiškami in čajnimi nasadi. Meglice po dolinah pozdravljajo nov dan, šimpanzi in gorske gorile pa si izmenjujejo jutranje novice. Deželi skrivata zgodbe kraljestev, ki segajo od današnjih dni, do daljne preteklosti izgubljene v spominih ljudi.
»Dežela tisočerih gričev«, kot se v prevodu imenuje Ruanda je dobila ime po svoji razgibani pokrajini. Ne tako daljna tragična preteklost je deželi pustila težko breme na dušah ljudi in uničeno gospodarstvo, a je ena od najbolj rastočih gospodarstev Afrike. Uganda pa privablja turiste s svojo biotsko raznovrstnostjo, ki jo skrbno čuva v narodnih parkih in rezervatih. Najbolj izstopajo gorske gorile, ki jih najdemo samo še v Ruandi in Kongu. V Ugandi je tudi izvir Belega Nila, ki skupaj z Modrim Nilom tvori najdaljšo reko na svetu. Pa še eno kvaliteto ima – dežela je prav takšna, kot si predstavljamo Afriko, kaotična, ne preveč čista in polna prijaznih ljudi. Obvezni cilj za vse ljubitelje Afrike.
Ladakh je gorata dežela visoko v indijski Himalaji. V smeri od vzhoda proti zahodu jo preči ena izmed velikih azijskih rek – reka Ind. Zaznamujejo jo visoki prelazi, zelene doline in soteske ob ledeniških pritokih Inda, kristalno čista jezera ter majhne vasice. Pokrajina je surova, a hkrati neverjetno lepa. Je dežela tibetanskega budizma. Pravijo ji tudi Mali Tibet. Srce te večstoletne kulture so stari, vendar še vedno delujoči samostani. Domačini so srčni, njihov ritem življenja po vaseh je počasen, v skladu z naravo in budizmom. Popotnik bo tukaj našel mir in tišino, čas zase in svoje misli. Dežela te skorajda prisili, da se umiriš in globoko vdihneš ob neverjetnih razgledih, ki jih boš doživljal.
Predavanje o Indiji je zamišljeno kot mešanica dejstev, opažanj, lastnih impresij in mnenj v obliki slik in video posnetkov, ki so nastali v 21-dnevnem potovanju po tej veliki in raznoliki deželi.
Začelo se bo s kratkim obiskom Mumbaja, mesta mostov. Spoznali bomo otok Havelock, ki pripada največjemu arhipelagu v Bengalskem zalivu znanemu kot otočje Andaman in Nikobar, ki je eno izmed osmih pridruženih teritorijev Indije. Pot se bo nadaljevala po rožnatem mestu Džaipur v državi Radžastan in New Delhiju. S kratkih pobegom v Agro v Utar Pradeš-u se bomo poslovili od pisane in pestre Indije.
Spoznali bomo tudi koristne nasvete in namige o tem, kako se izogniti znanemu fenomenu Delhi Belly oziroma kako se vrniti domov zdrav.
Petra Uljarević je pred kratkim praznovala svoj potovalni jubilej – 100. na novo obiskano letališče. Idejo o potopisnem predavanju o Indiji je sprejela tik pred odhodom na dvomesečno avanturo po Keniji. Po vrsti let razmišljanja se še ni odločila, ali je njena največja ljubezen medicina ali popotništvo.
Afganistan – dežela pod Hindukušem je, z redkimi odmori, že skoraj pet desetletij ujeta v neprekinjen cikel vojn, okupacij, režimov in prevratov. »Zdaj je dobro,« je dejal najin gostitelj Abdulah v Peščenem gradu. »Talibani so takšni, kot so, a prinesli so mir.« Toda ta mir ima svojo ceno. Gospodarska stagnacija duši vsakdan, občasni internetni mrki državo zapirajo v izolacijo. Še težja je tišina, ki se je razlila nad pravicami žensk in manjšin – dekletom je zaprt dostop do srednjih šol in univerz, ženskam je odvzeta možnost svobodnega gibanja, dela, izražanja. Njihov glas je potisnjen v zasebne prostore, njihova navzočnost izbrisana z ulic, iz parkov, iz družbenega življenja. Na cestah, v mestih in vaseh stojijo oboroženi možje. Kontrolne točke so povsod, vsak prehod je zaznamovan z nadzorom, s pogledom, ki meri, presoja, dovoljuje ali prepoveduje.
In vendar… kljub vsemu temu naju je ta skrivnostna, ranjena dežela sprejela odprtih rok. Naravne lepote so veličastne, ljudje prijazni, gostoljubni, presenetljivo odprti v svoji skromnosti. Obiskala sva enega zadnjih koščkov sveta, kjer turizem še ni pustil svojega odtisa, kraj, v katerem lepota in bolečina obstajata druga ob drugi, neločljivo prepleteni.
Vagant ne bi bil Vagant, če ne bi rinil tja, kjer še ni množičnega turizma. Pa smo šli še v Alžirijo. Zanimiva, po svoje vznemirljiva država, drugačna od običajnega arabskega sveta, čeprav sledi tudi tega ne manjka. Že na prvi pogled se v glavnem mestu vidi francoski vpliv, predvsem v arhitekturi, a južneje kot gremo, bolj prihaja na dan tradicija.
Alžirija se med drugim ponaša z največ najdišči iz časov rimskega cesarstva, le v Italiji jih je več. In zelo lepo so ohranjena, vidi se, da skrbijo za svojo dediščino. Pa njihova mesta, ko se pomikamo proti jugu oziroma jugovzhodu. Vsako po svoje zanimivo, posebno še El Oued s svojimi kupolami, Biskra kot vrata Sahare, pa sama Sahara, Batna, elegantna Constantina, med zgodovinarji bolj znana kot Sirta. In Džemila, biser rimske arhitekture, pa Ghardaia sredi puščave, če naštejemo samo nekaj alžirskih biserov. In seveda datlji. Kar 22 milijonov datljevih palm raste po državi. Povedali so nam, da lahko eno (ki rodi tudi do 100 let) lahko podrejo šele, ko zasadijo dve novi. In še veliko drugega smo izvedeli. Pa seveda nekaj zanimivosti o hrani.
Gana nima zelo veliko turističnih zanimivosti, nima zelo veliko divjih živali, tukaj v naravnem rezervatu ne boste srečali »big five«, turistični informacijski centri so redko posejani. Informacije, ki so dosegljive na spletu večinoma ne držijo …
Vsako potovanje te preseneti, ampak to vandranje po Gani je bilo prav posebno. Dežela nima zelo veliko turističnih zanimivosti, nima zelo veliko divjih živali, tukaj v naravnem rezervatu ne boste srečali »big five«, turistični informacijski centri so redko posejani. Informacije, ki so dosegljive na spletu večinoma ne držijo, prav tako ne vozni redi v javnem avtobusnem prometu, hrana je bolj kot ne enolična zato pa močno začinjena…Ampak smo na tem dvotedenskem potovanju doživeli ljudi. Ljudje, ki so prijazni, pripravljeni pomagati, žrtvovati svoj čas nam, namesto da bi ga preživeli z družino, ljudje ki nimajo ničesar razen velikega srca in obilo dobre volje. Pripovedovali vam bomo o nenavadnih vezeh, ki smo jih spletli na poti in so nas iz osrčja Ghane pripeljale na obalo k profesorju veterine, ki je študiral v Ljubljani in perfektno govori slovensko po 40-tih letih.
Kamerun se ponaša s krilatico da je »cela Afrika v eni državi«. Njegovi raznoliki tereni obsegajo obalo, deževni gozd, gore, savano in puščavo, kjer živi okoli 250 etničnih skupin.