potovanje

Evropa

Ideja o potovanju v Afriko me je prešinila, ko se je na moji Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani pričel projekt Thlagong, načrtovanje in gradnja učnega središča za biotsko raznovrstnost v vasi Rantlakane, na severovzhodnem delu Južnoafriške republike (Link do projekta). Kot človekoljub in navidezni avanturist sem se seveda k projektu takoj želela pridružiti. Vendar pa je splet okoliščin (beri: odločitev bivanja in zaposlitve na Dunaju) privedel do več razlogov, zakaj sem se morala projektu kmalu odpovedati. Sprejemanje, da odraščam in je študij ter študentsko življenje nekaj, kar počasi a vztrajno postaja tudi zame preteklost, je težko.

Novo priložnost za potovanje v Afriko sem dobila, ko je meni in fantu Benjaminu najina dunajska prijateljica Caro predlagala, da bi skupaj potovali po Ugandi. Imela je namen 3 mesece preživeti (jesen in del zime) v Keniji, kjer bi se dodatno izobraževala kot mizarka, ter po treh mesecih potekle kenijske vize, nadaljevala svoje potovanje po vzhodni Afriki.

Predlog sva takoj sprejela in brez globljega razmisleka nemudoma kupila letalske karte za Ugando, kjer smo se po dogovoru srečali 28.12.2023. Letalske karte so v terminih od 27.12.2023 do 14.1.2024 (v ponedeljek 15.1. pa ob 8.00 v službo) stale 830€ na osebo. Imela sva srečo, da sva našla dokaj ugodne karte, glede na to, da je ta čas pri njih vrhunec turistične sezone. Ta v Ugandi sovpada s sušno sezono, ki nastopi 2x na leto, od decembra do konca februarja ter od junija do konca avgusta.

Doslej sem o Ugandi slišala le, da se študentje medicine odpravijo tja na zdravniško prakso, ali da gredo študentje arhitekture graditi paviljone iz lesa in zemlje, ali pa da se študentje umetniških smeri odpravijo na raziskovalno potovanje, kjer odkrivajo izvor glasbe. O takšni umetniški odpravi sem poslušala pripovedovati sostanovalca Fabiana. Iz svojega kroga poznanstva, pa še nisem slišala, da bi kdorkoli potoval v Ugando kot turist. Spraševala sem se, kako se lahko sploh pripravim na takšno potovanje, če sem za vse odgovorna sama? Zase vem, da nisem zares spontana oseba, a ko me prešinejo prebliski spontanosti, se jim ne upiram. Takoj po nakupu letalskih kart, me je obšel občutek tesnobe. Kam se sploh odpravljam? Kaj sploh vem o tej državi? Na kaj vse se moram pripraviti?

Torej: odpravljam se v Ugando, v državo o kateri sem vedela le to, da se nahaja v vzhodni Afriki, da nima morske obale (ima pa zato obalo Viktorijinega jezera in veliko ostalih jezer), in da je državo totalitarno vodil diktator Idi Amin v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Prvi korak k spoznavanju Ugande je bila izposoja potovalnih vodičev in priprava diagrama – kaj si želim videti, kaj bo cenovno izvedljivo ter destinacije, ki bodo logistično izvedljive v dveh tednih in pol.

Naslednji korak, cepljenje. To je bil finančno najzahtevnejši del, saj sva se z Benjaminom odločila za cepljenje na Dunaju. Cepila sva se proti rumeni mrzlici, steklini, hepatitisu A in B, tifusu, dengi, meningokoknemu meningitisu, koleri, kupila sva pa tudi antimalarike. Edino cepivo, ki je obvezno za potovanje je proti rumeni mrzlici, saj moraš potrdilo o cepljenju predložiti pri vlogi za izdajo vize. Ostala cepljenja so zgolj priporočljiva, vendar najini pomisleki so bili predvsem: kaj če stakneva katero izmed teh zelo resnih in smrtonosnih bolezni, ko bova “sredi ničesar”. Samoplačniško cepitev na Dunaju lahko prenese samo takšen študent, ki ob študiju tudi dela. In ko sem od kolegov študentov arhitekture v Ljubljani izvedela, da je njihova cepljenja krila fakulteta, sem v notranjosti potočila par solz.

Tretji korak je bil pridobitev vize. Vloga za pridobitev vize se izpolni na uradni spletni strani, Uganda E-Immigration System. Kot prilogo je treba oddati (ob potrdilu o cepljenju proti rumeni mrzlici) še kopijo potnega lista, fotografijo za dokumente, ki ni starejša od 4 mesecev, ter potrdilo o nakupu letalskih kart. Po izpolnitvi in plačilu 50$, prejmeš svojo vizo po e-mailu v roku 5 dni.

Afrika

Letela sva iz Dunaja in v Istanbulu prestopila na letalo TK 606, ki ni imelo cilja na Ugandskem mednarodnem letališču v Entebbe-ju, ampak v glavnem mestu Ruande, Kigaliju. Celo pot sva premlevala ali sva se morda usedla na napačno letalo, a sva po pristanku v Kigaliju ugotovila, da deluje ta letalska linija kot nek » krožni avtobus«, kjer potniki vstopijo in izstopijo na vmesnih postajah Kigali in Entebbe, potem pa jih odleti nazaj v Istanbul. (Mimogrede, z istim letom TK 606 sva čez dva in pol tedna letela tudi nazaj domov.)

V Entebbe sva končno prispela 28.12. ob 6.00 zjutraj. Prvi dan potovanja sva si vzela “na izi”, saj je bilo za nama 20 ur in 6431km trajajoče potovanje. Že takoj po izstopu iz letala in prvem vdihu sva vedela, da sva res daleč stran od doma. Zrak je veliko bolj vlažen, na Dunaju. Po nekaj urah poživljajočega spanca sva najprej raziskala okolico najinega hostla, ki je bil lociran ob Viktorijinem jezeru. Kasneje sva prehodila tudi botanični vrt, kjer naju je očaral prvi prizor prostoživečih opic.

Ko sva se opogumila, sva se tudi prvič peljati z nepogrešljivim prevoznim sredstvom, bodaboda. Bode bi najlažje opisala kot taksije na motorjih, kjer vozniki ob križiščih obljudenih cest pozivajo pešce k prevozu. Vozniki bod, to sem ugotovila kasneje v Kampali, so najpogumnejši in najštevilčnejši udeleženci prometa. Saj ne prevažajo le ljudi ampak tudi vso mogočo prtljago. Največji vtis sta na nas naredila dva prizora. Prvi v Kampali, kjer smo videli potnika na bodi, ki je prevažal vsaj 3 metre dolgo cev, ki jo je držal navpično navzgor. V drugem prizoru pa smo v eni izmed vasi videli tipa, ki je, preden se je usedel na bodo, v naročje vzel svojo živo, nič hudega slutečo kozo in se odpeljal skupaj z njo.

Po dnevu v prvotni Ugandski poosamosvojitveni prestolnici, smo se skupaj s Caro odpravili v Kampalo. To je bila tudi naša prva priložnost za vožnjo z Matatujem, torej kombi-taksijem. Ti ne vozijo po voznem redu, ampak odpeljejo komaj takrat, ko se cel kombi napolni – in to v dvojnem volumnu. Vozniki in njihovi pomočniki ponavadi vozijo po ustaljenih cestah, poveš le cilj svojega potovanja in pripeljali bodo na njim ugodno točko izstopa.

Kampalo smo v treh dneh raziskali toliko, kolikor se v tako ogromnem in kaotičnem mestu le da. Najprej smo se udeležili vodenega sprehoda po Kampali (Kampala walking tour). Ti so nam poznani že iz Evrope, in smo vedeli, da bo to najboljši uvod v spoznavanje Kampale. Takšni vodeni sprehodi so velikokrati zastonj, ali pa plačaš neko malenkost lokalnemu vodiči, po navadi študentu. Tudi naš vodič Ben, študent medijskih komunikacij na univerzi Makarere ni bil izjema. Žal mi je, da nisem vklopila štetja korakov, ki smo jih prehodili, saj smo prehodili res velik del centra Kampale.

Ben nam je razložil, da so po osamosvojitvi Ugande, leta 1962 določili novo prestolnico v Kampali, saj je imela možnost širitve. Na začetku se je Kampala imenovala mesto 7 gričev, danes pa jih verjetno zaseda že kakšnih 29. Sprehodili smo se od spomenikov skozi tržnice vseh mogočih izdelkov, sadja, zelenjave, mesa (tudi številčnih kletk živih piščancev) in tekstila, ter se čudili nad številom matatujev, parkiranih na starem parkirišču. Sprehod smo končali v Gadafijevi mošeji, največji mošeji v vzhodni Afriki in tretji največji mošeji na kontinentu.

Benjamina so na poti odkrivanja Kampale najbolj fascinirale Marabu štorklje. To so (res) ogromni ptiči, ki imajo posebno vlogo mestnih smetarjev, saj na dan pojedo več kot kilo bioloških odpadkov. Ker so te štorklje res številčne, si lahko prestavljamo, koliko ton smeti dnevno počistijo.

Kot vsako veliko obljudeno mesto, ima tudi Kampala temne plati. Prizori, ki so zarezali najgloblje v srce so bili skupin bosih majhnih otrok z raztrganimi oblačili, nekateri še z mlajšimi bratci ali sestrami v naročjih, ki tečejo po asfaltu in prosijo za denar. Tako nesrečnih otrok kot tukaj, kasneje več nisem videla.

Silvestrovo smo preživeli v kulturnem centru Ndere, ob poslušanju tradicionalne afriške glasbe in občudovanju tradicionalnih plesov, glavnih regij in plemen Ugande.