Večer s pesnikom in pisateljem Stefanom Simićem
- Četrtek, 4. 12. 2025, večnamenska dvorana v Vetrinjskem dvoru – 1. nadstropje (Vetrinjska ulica 30, Maribor)
Naš gost je najbolj znan po tem, da je z ultralahkim letalom večkrat obkrožil zemljo. Matevž je tudi alpinist, jadralni padalec, fotograf, okoljevarstvenik in še marsikaj…
Spoznali bomo, kako vpliva onesnaženje s trdimi delci na zdravje in podnebne spremembe, na osnovi 12 letnih globalnih meritev iz zraka. Vsebinsko je navezava na knjigo Točka brez Vrnitve, založba Sanje, kjer se onesnaženje navezuje na širši zgodovinski kontekst človeškega pohlepa, imperializma, ki se nadaljuje tudi danes.
Raziskave, opravljene od leta 2012 so predstavljene na www.worldgreenflight.com.
Matevž Lenarčič združuje različna področja — biologijo, gore, letenje, fotografijo in okoljsko misijo — na načine, ki niso le tehnično impresivni, ampak nosijo tudi sporočilo. Njegove ekspedicije niso le avanture, ampak pogosto raziskave in dokumentiranje stanja našega planeta.
DRAGE VAGANTKE IN VAGANTJE, DRAGI LJUBITELJI POTOVANJ.
Poletje je za nami.
Za mnoge med nami je bilo polno poti, srečanj, novih krajev in vtisov, ki bodo še dolgo odmevali v nas. Zdaj je pred nami nov začetek, obračamo se nazaj k našemu skupnemu delu, k poslanstvu, ki nas povezuje že vrsto let.
Začenjamo že 31. sezono delovanja popotniškega društva Vagant, kar je lep in zavezujoč mejnik.
Dokazuje, da naš skupni trud ni le preteklost, temveč živa zgodba, ki jo pišemo naprej. Pred nami je bogat nabor aktualnih dogodkov, pobud in vsebin. Toliko jih bo, da bo vsak izmed nas lahko našel prostor, kjer lahko prispeva svoj del in soustvarja prihodnost društva.
Vagantovo poletno potovanje v Alžirijo, kjer še ni množičnega turizma nam bo predstavila Zorica Štok v četrtek, 16. oktobra 2025 ob 19. uri v Vetrinjcu.
Afganistan – pokopališče imperijev – pa nam bosta skozi zgodbe, obraze in pokrajine na robu sveta v sliki in besedi približala Slavko Gazvoda in Dragan Potočnik v četrtek, 23. oktobra 2025 ob 19. uri v Vetrinjcu.
30. oktobra 2025, zaradi jesenskih počitnic ne bo predavanja.
V novembru pa bomo naša srečanja namenili dogajanju v Palestini — prostoru, kjer se že predolgo odvija nasilje (genocid), ki vsak dan jemlje življenja in dostojanstvo številnim ljudem, večinoma tudi otrokom in ženskam. Ne moremo in ne smemo ostati tiho. Kot družba, ki temelji na odprtosti, solidarnosti in odgovornosti, glasno opozarjamo na kršenje temeljnih človekovih pravic, na trpljenje civilistov in uničevanje človeškega dostojanstva. Skozi pogovore, predstavitve in refleksijo bomo skušali razumeti razsežnosti dogajanja ter poiskati načine, kako lahko kot skupnost prispevamo k ozaveščanju in podpori.
»Ne bojim se Izraela. Bojim se sveta, ki je očitno izgubil ves čut za človečnost.«
(Greta Thunberg)
VABLJENI, da se nam pridružite tudi na novembrska srečanja Vaganta, kjer bomo odprli prostor za dialog, razmislek in solidarnost.
—
—
Afganistan – dežela pod Hindukušem je, z redkimi odmori, že skoraj pet desetletij ujeta v neprekinjen cikel vojn, okupacij, režimov in prevratov. »Zdaj je dobro,« je dejal najin gostitelj Abdulah v Peščenem gradu. »Talibani so takšni, kot so, a prinesli so mir.« Toda ta mir ima svojo ceno. Gospodarska stagnacija duši vsakdan, občasni internetni mrki državo zapirajo v izolacijo. Še težja je tišina, ki se je razlila nad pravicami žensk in manjšin – dekletom je zaprt dostop do srednjih šol in univerz, ženskam je odvzeta možnost svobodnega gibanja, dela, izražanja. Njihov glas je potisnjen v zasebne prostore, njihova navzočnost izbrisana z ulic, iz parkov, iz družbenega življenja. Na cestah, v mestih in vaseh stojijo oboroženi možje. Kontrolne točke so povsod, vsak prehod je zaznamovan z nadzorom, s pogledom, ki meri, presoja, dovoljuje ali prepoveduje.
In vendar… kljub vsemu temu naju je ta skrivnostna, ranjena dežela sprejela odprtih rok. Naravne lepote so veličastne, ljudje prijazni, gostoljubni, presenetljivo odprti v svoji skromnosti. Obiskala sva enega zadnjih koščkov sveta, kjer turizem še ni pustil svojega odtisa, kraj, v katerem lepota in bolečina obstajata druga ob drugi, neločljivo prepleteni.
Vagant ne bi bil Vagant, če ne bi rinil tja, kjer še ni množičnega turizma. Pa smo šli še v Alžirijo. Zanimiva, po svoje vznemirljiva država, drugačna od običajnega arabskega sveta, čeprav sledi tudi tega ne manjka. Že na prvi pogled se v glavnem mestu vidi francoski vpliv, predvsem v arhitekturi, a južneje kot gremo, bolj prihaja na dan tradicija.
Alžirija se med drugim ponaša z največ najdišči iz časov rimskega cesarstva, le v Italiji jih je več. In zelo lepo so ohranjena, vidi se, da skrbijo za svojo dediščino. Pa njihova mesta, ko se pomikamo proti jugu oziroma jugovzhodu. Vsako po svoje zanimivo, posebno še El Oued s svojimi kupolami, Biskra kot vrata Sahare, pa sama Sahara, Batna, elegantna Constantina, med zgodovinarji bolj znana kot Sirta. In Džemila, biser rimske arhitekture, pa Ghardaia sredi puščave, če naštejemo samo nekaj alžirskih biserov. In seveda datlji. Kar 22 milijonov datljevih palm raste po državi. Povedali so nam, da lahko eno (ki rodi tudi do 100 let) lahko podrejo šele, ko zasadijo dve novi. In še veliko drugega smo izvedeli. Pa seveda nekaj zanimivosti o hrani.
Gana nima zelo veliko turističnih zanimivosti, nima zelo veliko divjih živali, tukaj v naravnem rezervatu ne boste srečali »big five«, turistični informacijski centri so redko posejani. Informacije, ki so dosegljive na spletu večinoma ne držijo …
Vsako potovanje te preseneti, ampak to vandranje po Gani je bilo prav posebno. Dežela nima zelo veliko turističnih zanimivosti, nima zelo veliko divjih živali, tukaj v naravnem rezervatu ne boste srečali »big five«, turistični informacijski centri so redko posejani. Informacije, ki so dosegljive na spletu večinoma ne držijo, prav tako ne vozni redi v javnem avtobusnem prometu, hrana je bolj kot ne enolična zato pa močno začinjena…Ampak smo na tem dvotedenskem potovanju doživeli ljudi. Ljudje, ki so prijazni, pripravljeni pomagati, žrtvovati svoj čas nam, namesto da bi ga preživeli z družino, ljudje ki nimajo ničesar razen velikega srca in obilo dobre volje. Pripovedovali vam bomo o nenavadnih vezeh, ki smo jih spletli na poti in so nas iz osrčja Ghane pripeljale na obalo k profesorju veterine, ki je študiral v Ljubljani in perfektno govori slovensko po 40-tih letih.
Kamerun se ponaša s krilatico da je »cela Afrika v eni državi«. Njegovi raznoliki tereni obsegajo obalo, deževni gozd, gore, savano in puščavo, kjer živi okoli 250 etničnih skupin.
Nepal! Tam nad Indijo in pod osemtisočaki te pričaka skromna dežela, ki te očara s svojo pisano kulturo in zgodovino. Prepustila sva se njenemu ritmu: vibrajoči Katmandu je ostal nekje med včeraj in danes… Zgodovina pa je obeležila kraje kot so Bhaktapur, Bodnath, Patan in Bandipur, ki presenečajo s svojo staro arhitekturo, močjo in templji, ki skozi stoletja kljubujejo nemirnemu potresnemu območju. Tukaj začutiš kako unikatno sta tukaj povezana hinduizem in budizem. Ljudje ostajajo umirjeni in zadržani pod Budinimi očmi, ki jih, narisane, spremljajo iz templjev.
Kar nekaj časa in kilometrov sva preživela v avtobusih in na luknjastih cestah, ki mestoma
dobesedno izginejo.
Obula sva pohodne čevlje in šla pogledat Himalajo malo od bližje, premagovala višinske razlike, tisoče stopnic.. za one nagradne sončne vzhode in zahode s pogledom na Anapurno, Daulagiri, Fishtail in Everest. Z mislijo na slovenske alpiniste in Humarja tam zgoraj, ostajava ponosna na svojih doseženih 3800m.
Chitwan na jugu Nepala pa nama je od blizu prijazno pokazal še svojo džunglo, nosoroge, slone in nekaj svežih odtisov tigrovih šap.. 🙂
Vabljeni, da z nama podelite slike iz nepalske ture preko minulega novega leta.
Dika in Fiš
V lanskoletni jesenski vagantovi turi smo se odpravili v Armenijo, prvo državo na svetu, ki je leta 301 – še pred Rimom – prevzela krščanstvo kot edino državno vero. V mestu Vagaršapat smo obiskali ečmiadzinsko stolnico, eno najstarejših katedral na svetu, ki pa smo jo zaradi prenove lahko občudovali le od zunaj. V mestu je središče Armenske apostolske cerkve, ki slovi kot duhovna prestolnica države, mnogi ji pravijo Armenski vatikan. V stolnici hranijo vrsto eminentnih relikvij kot so sveto kopje, s katerim naj bi prebodli Kristusa in leseni fragmenti Noetove barke. Preko mnogih samostanov in cerkva nismo spoznavali le sakralne zgodovine. Seznanili smo se tudi z žalostno usodo Armenskega ljudstva, ko je v Turškem genocidu v začetku prejšnjega stoletja umrlo 1,5 milijona Armencev in kasnejšim razkosanjem zgodovinske države na današnje ožje območje, ki predstavlja Republiko Armenijo. Armenija slovi danes po prijaznih ljudeh, odlični hrani, dobrem vinu in predvsem po izjemnem konjaku, ki smo ga z veseljem poskušali na vsakem koraku.